pratjahara

pratjahara

Čutim…imam jo v sebi,
ljubim mojo
lepo deželo,
se v žilah mi pretaka, je v meni.


Čemu potem pišejo..govorijo,
da sem nacionalist,
če 'I feel Slovenia',
sem mar zato nestrpnež..nacist?

Vse druge spoštujem,
občudujem
boj njihov, podpiram
jih v preživetju vsakdanjem.

Živim z njimi
pod soncem
svojim..njihovim,
kot oni mene jih rad imam.

Skrivaš se za nasmehom

Mona Lize, s pogledom

njenim mi sporočaš,

želje plasiraš…govoriš.



Zatekaš se v svet igre,

v njej živiš življenje,

vase me kličeš…vabiš,

da s tabo sem, ko si zaželiš.



Na grame mi ljubezen tehtaš,

podajaš mi jo skozi tančico

noči, prav nalahno..prefinjeno

me mučiš in se tega zavedaš.



Nasmihaš se, ko ti pravim,

da ljubim te…..rad imam,

z nasmehom me zavračaš

in z nasmehom one odideš.

Danes mučen sem
toliko…kolikor to sam želim
in hočem, kolikor sebi…njim
dovolim, saj vendar zase odločam.

Dnevu mučenikov,
njim se priklanjam,
na njih se spominjam,
na štirideset in vseh pobitih svetnikov.

Žal mi je za njih,
zverinsko umorjenih…pobitih,
v rovih pozabljenih
zatajenih…zamolčanih.

Takrat so bili mučeni,
tudi oni si niso želeli,
jih nihče ni vprašal,
saj tisti čas se je še Bog od njih obračal.

Spomin nate

me veže

na čas

brezbrižni,

toplih tvojih dlani,

nežnega božanja po laseh;



podoba tvoja

je vedno v meni globoka,

neizbrisna, nepozabljena,

usidrana je vame,

vero…moč za naprej mi daje;



vedno prihajam k tebi

v času dneva mater..vigredi,

poklanjam ti rože,

v dar ti jih dajem pomladne;



ko globoko sklonjen

z mislijo iščem

obraz tvoj, poslušam

šepet vetra, s tabo se pogovarjam.

Norice in zvončki pravi
so med prvimi cvetovi pomladi,
so lepotci narave... njeni prvaki,
šampioni, oznanjevalci vigredi.

Trobentice sončku podobne,
pogledujejo iz trave… kukajo,
pomlad kličejo…..... jo prebujajo,
izpod snega vetru kličejo..pojejo.

Mačice na vejicah snežnih,
otroci vrbe… puhasti malčki,
kot belo sivi majhni škratki,
radovedne so v rjavih plaščkih.

Vijolice travniške lepotičke,

duh njihov vznemirja..omamlja,
so nepogrešljive spremljevalke

prebujanja pomladnega dvora.

Vedno se spomnim burje..Primorske
tisti 'bot'…krat, ko čez Pohorje zaorje
veter, vihar….neurje,
takrat srca se spomnim 'čeče'..deklice
Kambreške, terana, ko sonce name posije;

Primorsko..Štajersko imam v duši....
Sočo bistro vodo čutim v sebi,
ko se priklanjam Šumu….Bistrici
kot, da se vode njene pretakajo v meni;

ljudi…sinov Gregorčiča,
duš…src primorskih
slišim, ko berem Vodovnika
pesnika Pohorja, takrat se spomnim vseh;

bili smo z njimi,
še z drugimi skupaj, ko nas je mati
domovina klicala, da smo njeni,
da nas potrebuje smo takrat vedeli, žal ne vsi…..