Vedno, kadar sem med nebom in zemljo,
iščem zadovoljstvo,
potrebo po nežnosti,
razumevanje ljubezni,
takrat jo skoraj vedno najdem,saj kot kokon je v tebi;

globoko v tebi je skrita, v tvoji
notranjosti,
ždi in čaka name, princa,
da jo premami..zbudi, predrami;

jo izvleče iz tebe,
tvoje nebeške tišine,
da z njo, z njim..menoj vred zaživiš v cvetu
ljubezni, kot nagelj rdeč v maju;

da krila razpreš
in poletiš v višine,
neba sinjega modrine,
kot metulj cekinček po nektar ljubezni, ponj se vrneš,

morda preveč je vse to zate,
za tvoje srce,
saj vsak en delček telesa tvojega…tebe,
si svoji, želi si le zase;

Hej, tebi kličem,

prijatelj stari,

sključenemu,

zagrenjenemu!



A beliče šteješ,

mačka pustnega preganjaš,

si rane, j…., odprte ližeš,

toploto..njenega srca iščeš?



Vem, sebi se smiliš,

ker nje ni med njimi,

med množico z maskami,

še ti jo snemi, zakaj se skrivaš?



Cepec prevrtljivi,

ti to meni, kaj ne sebi

kličeš, sebe tolažiš?

Ne jaz, ti masko snemi, če jo hočeš!

Čakal sem en sam trenutek,

cel vek,

nate sem čakal, da ti povem, kar čutim,

kar na srcu leži mi,

na dnu duše nosim;



vendar je čas..odšla si v več smeri,

za njim..za tabo kot v meglo sem stekel,

da te ujamem v cel dolgi vek..ero, a vse zaman,

ker vse, kar sem v sebi nosil,

ti ne bom nikoli izdal..rekel;



čeprav se trudim,

trpim in mučim

sebe in vse okoli sebe, njega…časa ne najdem,

da v naročju tvojem

še enkrat si srce spočijem.

Nikoli ti doslej nisem
napisala pisma,
še manj poslala SMS
in ti v njem svoje želje, ljubezen izpovedala;

tega preprosto ne zmorem,
ne vem, ne znam in nočem,
v živo si te želim,
v oči tvoje, srce zazreti, moj Valentin;

čeprav samo za trenutek,
le en bežen, čas kratek,
bi rada s teboj šla v duše..srca
ljudska, se vselila v njih…ostala;

pregnati bi ti pomagala,
zatreti sovraštva..nasilja,
da skupaj bi ljudi osrečevala,
sem vedno sanjala, vendar nikoli izrekla.


ps: večno tvoja Valentina

Vrni se iz daljnega morja,

oceana Indijskega v pristan,

zalive modrega Jadrana,

v gozdove širnega..zelenega Pohorja;



slišiš šum domačega valovja,

morja……Piranskega zaliva,

vidiš odsev jezera Blejskega,

bisera Gorenjske, Al eksandra, ti popotnica;



nebo nad tabo tam je manj

modro, drugače sveti sonce

in zvezde so žalostne bolj

kot naše, ki žarijo, kar bolj po domače;



pridi v svet svoj iz sveta

morij..širnih prostranstev,

prijaznih tujcev in vsega

za oko, ne srce, lepega, vrni se k sebi domov.

Povsod te iščem....

Pogrešam, vem, pogrešaš me moja mala,
in vse, kar je bilo najinega, v meni
izginja, se izgublja…bledi,
zamegljuje se, ni vonja več po tebi,
v mislih ne uzrem…čutim več tvojega…najinega telesa;

čeprav povsod te iščem,
še v sanje mi hodiš, v njih te kličem,
kričim ime tvoje,
v eter zastonj pošiljam pozdrave,
a z vetrom od gora prejemam o tebi le prazne odmeve;

v gozdu…snegu sledim,
kot volk sem samotar,
sledi tvoje iščem, a vse zaman,
jih čas je, sonce stopilo v topel januar…ves februar,
mi topla pomlad jih ne vrne,
nihče več mi ne povrne tebe, tvoje lepote…miline;

in tako kot zmeraj, ostal bom zopet sam s seboj,
v smer sončnih žarkov bom odšel,
tudi ti boš vedno takrat z menoj,
v meni boš, ko bom po jasah..grapah hitel,
da vzameš me, ko si me boš zaželela, ne takrat, ko bi jaz to hotel.