Pozno v noč sva takrat plesala,
da sva sama, takrat sva mislila,
da se zvezde z nama vrtijo, smejejo,
z luno na nebu plešejo, se z njo igrajo;

bila je Silvestrova noč, polna želja,
obljub in pričakovanja, bila je ena
sama sreča, bila je, kot da letiva
v nebo, kot da je to najina zadnja;

vsa sva se predajala čustvom, lepoti,
razgretih src sva se vrtela, spajala usta
v dolge tople poljube, si segala v dušo
in pila sladko strast življenja..ljubezni;

pijana od vsega okoli naju…..v nama,
objeta sva odplesala v jutro novega leta,
naproti novim trenutkom, novega časa,
z željo v srcih, da bi še imela drug drugega.

En dan srečam prijatelja,
starega pregnanega mačka,
borca, kadar se gre za naše
slovenske interese tam na jugu meje;

ves bojno razpoložen vpije,
da pa ima sedaj njih dosti,
njih, ki nam hočejo ukrasti
našo zemljo in prestaviti meje;

kar bi šel tja dol in jim dal,
po p… bi jih, če bi čas imel,
tako pa, da ne more, da časa
ni, mi pravi, da gre na morje, do Umaga;

lepo rjavo zagorel je bil v obraz,
ob hladnem pivu, z melodijo
»moj gardelin«, pridih, izraz
v duši, spomin na »lijepo našo«,
tedaj ni bilo nič več »njihovo jim mamico«.

Rada bi, da se nekaj zgodi,

premakne….izgubi v meni,

da odide na oblakih pozabe

njemu….njegovo dušo odpre;

želim si v okrilje meglice,

v njene sivotemne sence,

v globine njene, kjer je hladno….

globoke, nevidne za njih oko;

hočem ljubiti, biti ljubljena,

le v nočeh temnih, kjer luna

z menoj hiti…uživa z mano,

večkrat njega ni, le jaz sem z njo;

veliko želja je v mojem srcu

ogoljufanem…….žalostnem,

kot valovi so, živijo v viharnem

oceanu, spijo….umirajo v zalivu.

Draga PRIJATELJICA, v želji, da ti napišem nekaj, kar bi bilo samo moje, od mene tebi, sem popolnoma brez vsake ideje. Pa toliko tega sem Ti hotel izreči..napisati. Ko tako poslušam čestitke, želje, misli, ne morem, da ne pomislim, kaj pa po praznikih? Saj veš, da ljudje po tem vsem 'džumbusu' enostavno pozabijo na vse izrečeno…zaželeno..storjeno in enostavno živijo naprej po ustaljenih tirnicah. Ignorirajo vso okolico in njih, ki so jih v pred- in med prazničnem času obsipavali s samimi superlativi. Obnašajo se enostavno, kot da drugih ni, ne obstajajo in pozabijo na njih in njihovo prisotnost v vsakdanjem svetu. Pravzaprav pa je to kultura civilizacije, naše, zahodne civilizacije, in drugače ne znamo, ne vemo, tako pač je, in iluzorno bi bilo pričakovati, da pa bo drugo leto boljše. Želim, da naju ni v tem »razmišljanju« in da bova še naprej, kot sva bila do sedaj, prijatelja in da si bova drug drugemu v oporo..pomoč. Želim, da težave, ki te pestijo, rešiš s svojim skromnim duhom..značajem in da ne dovoliš, da one tebe nadvladajo. Želim, da vse, kar je tvojega, okoli tebe, s teboj, v letu 2009 živi v blagostanju in sreči. Želim tebi in tvojim domačim srečne božične praznike. Želim si, da bi se še naprej tudi v letu 2009 zjutraj vstajal z vedenjem, da imam osebo…prijateljico, ki je prav tako srečna, kot sem jaz . Prav tako ti želim, da zvečer, ko ležeš spat in se preseliš v sanje, v njih doživljaš in doživiš vse, o čemer si sanjala…si želela podnevi. In nenazadnje, želim Ti, da si kul !!! Srečno 2009 Franci PULKO

V pol svetlobi sedim

sam z mislijo nate, vem,

da si sama, čeprav z njimi,

in zunaj grmi kot v vojni;



kaj so znoreli, prekleti svet,

vse nori..skače..tuli, za umret,

nebo je, kot da je konec sveta,

ognjemeti po nebu, a res je konec vsega;



natočim polprazen kozarec,

kot da sem osamljeni norec,

ki pa se ne veseli življenja,

ki noče, se ne vdaja evforiji, predaja;



v vsaki polsenci te vidim,

v dimu cigaret si, te čutim,

vonjam te v mavrici hlapov,

objemam te na daleč, brez zadržkov;



»polnoč bije!« slišim glas za sabo,

dah čutim nad seboj, dviga 'flašo',

vse me boli, stegujem obe roki,

da se dotaknem tebe, vendar te ni.

V gozdu…tišini

med snežinkami

se iščeva s pogledi,

poljubi vročimi;

iščeva drevesce,

sebe..večer miru,

sreče, sva v iskanju

ljubezni, notranje lepote;

odprte so duri..vrata

v del novega življenja,

rojstva…nastanka poti,

v jutro sreče, čas božični;

našla sva drevo božično,

najini srci..duši, v snežno

noč pojo zvonovi najini,

pesem rojstva..ljubezni.

Rahla senca…drget tvojega obraza mi govori…sporoča, da spajava sen s stvarnostjo, takrat ti nežno šepnem na uho; ne ti, telo, oči tvoje mi to povedo, da greš iz sebe in da moja si vsa, da skupaj pijeva napoj ljubezni, srkava nektar…….koktajl strasti; ni te, potuješ, čeprav ob meni si, ležiš ob meni, na podu..rjuhi beli, se vračaš vase, k meni ti, luč v temi, lepo mi je s teboj v tvoji mali sobici; z kratkimi požirki srkava zeliščni čaj, kot da se opravičujeva, si šepetava, na trenutke kratke, temo poslušava, šum srca, misli odtavajo v deželo sanj.

V sebi..svoji notranjosti

bijem boj z neba orkani,

z zlemi silami…demoni,

v nočeh z moro..sanjami;

preganjajo me v dnevih

turobnih……..jesenskih,

vlačijo v lij..vrtinec teme,

ne odidejo, ko posije sonce;

iz mene delajo telo….dušo,

ki bdi..tava po neskončnih

prostranstvih..temnih nočeh,

išče sorodno dušo, njo..oporo;

s tesnobo v srcu in brez miru

se zatekam v okrilje njenega

žuborečega kristalnega sveta,

v njej je duša moja, nikogar boječa.

Kriviš me za nekaj,

kar ni povsem moje,

od tebe je, od mene,

oba sva kriva zanj;

govoriš…….trdiš si,

da me je 'prpa'..strah,

da ne upam nekaj si,

da se name nabira prah;

nočem, ne dovolim ti,

da čar..lepoto ljubezni

sprevržeš v beg čustva

in da solza pokrije lica;

razumem zakaj sonca ni

in megla prekriva dneve,

zakaj mraz hladi dušo..srce,

skupaj sva, dvoje src v eni duši.

Že dolgo več nisi moja

čista dišeča reka kot bila

si, polna rib…….življenja

pravega….praproti vonja;

kolo mlina………..žage

trohni…umira, razvaline

zakrite s tišino…ostrogo,

steze..poti ozke se skrivajo;

že davno se glas..pesem ptic

ne sliši, za vedno je zamrlo,

kot pesem deklet……žanjic

je umrlo, zamrla je viža mlinarja,

vate je šla……..se pogreznila,

utonilo je mrmranje žag mojstra;

bolna…ranjena se ne upiraš,

tečeš naprej, vase sprejemaš

kar ti dajejo….vate odlagajo

tisti, ki ob tebi še neuki živijo;

Glas kitare, strun njenih,

z vetrom z vonjem

po oleandru, šum

morja nama je nosil v toplih nočeh.

Ves prostor med bori črnimi

je bil z željo napolnjen,

z slu po telesu tvojem, ožganem

od sonca, po strastni ljubezni.. morski idili.

V vsem si bila

čudovita, v belih

kopalkah, brez njih

kot sanj te noči si bila.

Šampion si bila

v vseh mogočih

načinih ljubljenja,

bila si moj izziv.

Bučanje valov

se je mešalo z najinimi

vzdihi strasti,

z obale glasov,

ki so pojenjali..utihnili,

odšli so z jutrom.

Ostal je prostor med bori črnimi,

pogled na morje, žarki sončnimi,

galeba klic, ime tvoje kličejo, na belo

sled ladje, ki odhaja s teboj, se spuščajo.

Iščem te v njej, v omamnem opoju,

v sanjah, povsod, tudi tam nekje,

toda nikjer te ni…..ne najdem te

v meglici jutra…..polne lune soju;

v nočeh nemirnih predajam se,

v hrepenenju po tebi….tvojem

telesu..koži, vonju tvoje sobice,

želim si te v objemu svojem;

slednji kotiček sveta sem pretaknil,

obrnil botanične poljane sem, vrtove,

da v njih morda te uzrem…najdem le,

povsod praznina..tema, ah, še kje bi te iskal;

brez volje sem, se vrnem k njej..omami,

mi zvesta je, ne rabim z njo nikogar,

še tebe…njih pozabim, so z mano oni,

stari časi, sem z njo pijan, kot star mornar.

Vse bolj tonem v temo dneva,

izgubljam se v množico čakanja,

vse, kar je tvojega, beži..izginja

v meglena jutra..iz mojega sveta;

še vedno si lepa kot takrat, tam

nekje, ko prvič sem te na tistem

»tam nekje« poljubil, da sanjam,

sem takrat si mislil, sedaj le še živim;

s teboj je bilo vedno tako lepo,

bilo je kot da sem nor, da luno

in sonce skupaj vabim..objemam,

z njima nekaj počnem….plešem;

dogodki časa me nosijo s seboj,

kot plaz z gora, grabijo..vlečejo

me, previsna stena med menoj,

teboj in iz dna se strmo dviga v nebo;

JAZ nisem z njim.

Dnevi moji polzijo,

kot voda odtekajo

med razpoke časa..prsti roke,

bežijo v meni, z menoj v neskončnost;

izginjajo v večnost,

se izgubljajo v vesolje,

med planete..zvezde,

zaman iščejo cilj, smisel…..realnost;

samo otok sem v reki življenja,

ne okopa…zaščite ne iščem

pred drvečim hudournikom,

se hude ure ne bojim..izmikam,

da mimo mene gre, nikoli ne pričakujem;

to ni moje prekletstvo,

temveč le moja usoda,

sem otok v reki življenja,

sem njen otrok, ki se na njene grudi privija;

moj čas ni ta, ki teče..poteka,

kot noč pred dnevom,

moj teče v smeri brez cilja,

me ne pozna, ni z mano, JAZ nisem z njim.

Igra Ljubezni

Kanika & Nuška


V meni ni, da sprašujem,
v meni je samo da si odgovorim.
Potrebujem čas, da se obvladam,
ne na daljavo, temveč pri tebi, z menoj.

Občutim tvoje misli,
jih polagaš drzno vame…
molčim… morda čakam ali pa tudi ne…
Iščeš odgovore vem… samo nasmehnem se….

Zajezil bom to kalno vodo,
naplavljeno globoko v meni,
valobran odstranil, ki brani tebi,
da ne raniš v srce me, v sebi…

Opazujem tvojo senco,
iz želja ustvarjena pesem…
molčim… morda sva si blizu ali pa tudi ne…
Iščeš odgovore vem… samo nasmehnem se….

Nikoli nisem verjel , samo eni poti
niti eni vrsti pesmi, verjel sem tebi,
v tako vznemirljiv glas, tvoj "vonj".
Nobene »solze« nisem prelil zastonj.

V mojem vdihu tvoj izdih,
vztrajnost te riše v mojih očeh…
zaznavaš… morda ljubim ali pa tudi ne…
Bereš govorico oči vem… samo nasmehnem se…

Ne spominjam se več tistega, zakaj sem,
kaj sem iskal, sem tebe, ki si…
ali sebe, ki me skoraj več ni..

Cilj... morda le vmesna postaja...
Obstanem... sem ti usojena ali pa tudi ne...
krila so mi lahkotna... samo nasmehnem se...

Kanika & Dunja

Pesem škržatov, sladkost Mediterana,
vonj bora, galeba klic, morja Jadrana,
v zraku sol, bela jadra v zalivu Čikata;
na brisači leži, rjave polti, morska deklica......

Dok nježna pjena toplog mora, miluje
moja stopala, predana opojnim mirisima
lavande i olijandera, uživam
zadnje dane svoga dopusta.

Sonca žarki so greli jo: morsko lepoto,
njene obline, celo telo, njeno milino.
Temne, vranje črne lase ji veter maestral
je božal, vsa je bila kot nimfa, kot morska vila.....

Čujem neke korake, izlaze iz uzburkanog mora,
čini mi se kao da su zastali, ostali tu negdje
blizu mene, al ne otvorih oči, dok mojim tijelom
ne preleti lagan lahor,s opojnim mirisom cvijeta limuna.

Senca mojega bledega telesa je legla
na njo, jo vso prekrila, božala, se v njo
vpijala, usta, rdeča kot češnje, poljubljala,
dokler ni rekla: »Molim, sklonite se sa sunca!«.....

Stojiš pored mene kao nepokoren kamen,
mokar od udara valova, kao blistava magnolija
oslobođena iz pjene, i nabreklost koja pokazuje
oblik muškarca. Proučavaš me, bez srama bez riječi.

Stal sem in jo gledal, kako prikupna
je bila, ko se je jezila, o nekih »fureštih«
je govorila, da sem » smotko«, je rekla mi;
spoznal sem angela, tu na zemlji, ne v nebesih.....

Gospodine jeste li dobro? Upitah ga zbunjeno.
I dok je govorio nekim svojim Slovensko-Hrvatskim jezikom,
pogled i njegova vrela ruka, koju mi pruži, rekoše svoje,
sve prestade da postoji,osim njegovih očiju.

Oleandra vonj, morje »bonaca«, večerni zvon
cerkvice na hribu, vse je bilo tako sanjsko;
nje vonj in njenih las, zakopal obraz sem
vanje in se ljubila sva božansko, internacionalno…...

Mreža dana se gasi, violine dobiše miris mjeseca,
mirisi cvjetova mandarine i limuna postaše jedno,
a ljubav pojede svoj veliki plod. Srca u našim grudima,
pokloniše jedno drugom dar svitanja