Vse bolj tonem v temo dneva,

izgubljam se v množico čakanja,

vse, kar je tvojega, beži..izginja

v meglena jutra..iz mojega sveta;

še vedno si lepa kot takrat, tam

nekje, ko prvič sem te na tistem

»tam nekje« poljubil, da sanjam,

sem takrat si mislil, sedaj le še živim;

s teboj je bilo vedno tako lepo,

bilo je kot da sem nor, da luno

in sonce skupaj vabim..objemam,

z njima nekaj počnem….plešem;

dogodki časa me nosijo s seboj,

kot plaz z gora, grabijo..vlečejo

me, previsna stena med menoj,

teboj in iz dna se strmo dviga v nebo;