Bil sem v prostoru
med nebom in zemljo,
kot mavrica razpet na nebeškem svodu,
iskal sem sebe..njo, svetlobo oddaljeno;

v smeri sončnih žarkov,
lune….vetra sem hitel,
zgodbo slovesa z njimi plesal,
med oblaki…meglicami obstal;

vi, ki ostajate, vsem vam adijo,
mejte se, morda nekje se srečamo,
lepo mi bo, če se takrat spoznamo,
tudi vam je bilo s trnjem, ne z rož'cami postlano.

Čutim te v ledu,

v ledeni pravljici

glas tvoj odmeva,

v meni se izgublja;

me k sebi vabiš,

iz modrin kličeš..

ledenih kristalov,

iz desetine obrazov;

v narave glasovih,

gora odmevih,

slišim smeh tvoj…

v vodi, tvojih očeh;

povsod si, kamor

pogled zaide mi,

skozi začaran januar

v vsej zimski zgodbi.

V dno duše čutim

tvojo samoto, vem,

da ti solze polzijo,

tudi moje oko je rosno;

noči ne spiš, svetle

zimske, samote polne

kričeče teme..more,

vem, to mori tudi mene;

na tvojem oknu se igrajo

spake ledene igre, rože

so temne..brezbarvne,

vem, kako je, ko silijo vate;

s poljubi..srcem jih brišeš,

ne dajo se, ostajajo ledene

prikazni zlovešče….neme,

obuditi lik moj v njih hočeš;

stekla hladnega ne moreš,

nimaš sama moči otopliti,

srca trdega..zaledenelega

prebuditi sama ne uspeš;

ljubezen moja pozabljena,

v celoti in ne samo v duši,

te sprejemam takšno kot si,

saj samota tvoja je tudi moja.

V belini snežni si tiho tekla,
kot mrtva da si, le tam spodaj
v temni globini, tvoji notranjosti
si bila še živa…počasi ugašajoča;

občudoval..božal sem te s pogledi,
vso odeto…okovano v led…..sneg,
z mislijo, žarki sonca sem bil v tebi,
bil sem tvoja struga ledena, tvoj breg;

ob tebi sem hodil dolge ure zimske,
poslušal..čutil tvoje notranje bobnenje,
spremljal sem plazeče bele preproge
preko slapov, s pogledi božal sveče ledene;

težko mi je, ko nisem s teboj, pri tebi,
da sama si vem in žal mi je, da te ni,
želim si te, saj si v mojih žilah, v srcu
mojem cvetiš kot roža rdeča v maju.

Gorel v hrepenenju sem po tebi,
bil na trnih….upih pričakovanja,
neskončno dolgo, kot da sanjam,
da prideš vame z mrakom, ko se znoči;

čemu mi krila, ko ne čutim vetra
na licih, tvojega daha ujetega v laseh,
vonja po tebi v strastnih trenutkih časa,
čemu vse, če me ni v srcu..očeh tvojih;

vsak moj prihod odloži…pusti sledi
v snegu, polepša snežno pravljico, meni,
moji duši poglobi upanje vate..tvoje srce,
vedi, sledi pod tvojim oknom nocoj so moje;

v dolgih večerih..nočeh ljubljenja s teboj,
šepetanja, božanja najinih duš..srca,
mi je vedno tako, da znova in znova
hrepenim, gorim, želim si te, si z menoj;