Tvoje šepetanje

Čutim potrebo..notranjo željo,

da te obiščem, takšno ledeno,

v snegu na obalah….vejevju

upognjenem…..golem drevju;

tvoje šepetanje vode ledene,

biserov zvonjenje, tolmuni

kot zakladnice..dvori narave

me vabijo…..kličejo k sebi;

v tebi najdem svoj dušni mir,

s teboj sem popoln, sem vir

neusahljive moči..celota duha,

večni iskalec tvojih neder..srca;

v tebi se prerodim…odžejam,

svoje želje moči..strasti nasitim,

lačne oči..ušesa.. um napolnim,

na tvojih bregovih znova zaživim.

Do kolen..grla v blatu,

plazeči se megli, v mraku

notranjih bitk, trpljenja,

kriči..kliče duša moja;

kot krik..let izgubljenih

ptic v iskanju poti drugih,

v odločanju cilja….smeri,

doni klic v nebo…v meni;

zapušča me…..telo moje,

izmučena od obljub..vsega

se vrača k meni……vame

v dneve mojega vsakdana;

čeprav toneva…skupaj sva,

je moja in jaz sem samo njen,

z njo zagledal luč sveta sem,

in, ko bom zaspal, bo spet odšla.

Snežni kristalni puhki

z neba so padali igrivi,

razposajeni beli škratki,

prekrili…….skrili sledi

so ponoči na poti, beli snežni odeji;

jih pustil je Sv. Miklavž,

težko pričakovani mož

z brado…kapo koničasto,

z žezlom v roki, z darili

v košu..v družbi z nagajivimi vragi;

v izbi, v zavetju toplote

srca otroška čakajo nanj,

v sanje hitijo, Boga molijo zanj,

za želena darila..igračke…..dobrote;

lep sončen dan, še sonce se smeje,

veseli nasmejani otroški obrazki,

vse je veselo, nogavice polne

daril..dobrot, oj ti mesec decembrski.

Srce v ognju sanjam,

s klešči ga ne ulovim,

ne uspem….ne morem

ujeti ga..rešiti iz pogube;

se trudim, bol v prsih

me preganja…….sili,

kričim v brezno noči,

vročičen ležim na trnih;

iskre vroče me bodejo,

v oči me žgejo..zbadajo,

skozi telo v dušo svetijo,

iz nje stopajo……iskrijo;

ves sem v ognju..gorim,

svoje..njeno srce iščem,

ju v hladu Pohorja gasim,

v reko hladno telesi položim;

zavit v belo plahto odprem

oči in iščem sanje, opazujem

luno skozi okno…. ognjeno,

potiho bije srce ranjeno..zgorelo.

Črno jezero v ledu

V objemu temnih gozdov

Pohorja v led okovano

valovanje Črnega jezera,

prava lepota časa, vseh vetrov;

tišina speča, le pokanje

vej starih smrek, kristalni

sneg duši nemo kričanje

zemlje..narave, še sonce spi;

počiva, sram ga je nemoči,

skriva se za meglo..zaveso

snežno, kot igralec, ki masko,

ščit..oblake predse daje..tišči;

'lunca' za gorami noč čaka,

da belino, sneg objame, jezero

z žarki, da spečo poboža

lepotico v led ujeto, začarano.

Pomladne meglice se dvigale so, iz njiv sveže oranih,
beli so češnje cvetovi v soncu pomladnem blesteli,
svoja so nastavljali lička, toploti življenja iz neba podarjeni,
v jutru ranem, žarki so sonca, skozi veje dreves, mavrično
igrali, vigredi ples, ustvarjali čudovite prizore, skozi gozd, tod so hoteli.

K potoku se strmo je spuščala pot, k mojem potoku v objem,
to plavajočo stezo polno kristalnih brzic, slapov šumečih,
kot biseri iskreči se v zrak so podili, milijoni kapljic dišečih,
naprej k sončni svetlobi, skakljali, po strugi deroči se vili,
v slogu gorskih škratov in vil, poredno v dolino se zlili.

V senci mogočnih dreves, v mivki,
se sled dvoje objetih, med kamni je vila,
sedel ob njej sem čuteče in ona k meni privila se je molčeče
"Studenčica moja" sem ji zašepetal, "ti vir mojih srčnih si bolečin,

roke si nisem poškropil, ko pil vodo iz tvojih nežnih sem globin,
Studenčica moja, ti vir moje srčne si bolečine,
kleče sem pil, bil v tebi, a se nisem napil, še manj potešil,
v tvojih nedrjih počival, bil sem v prostoru nebeške tišine".

Nisem te prosim za krvi kapljo, zrak, ki dihaš, ne za vid, tvoj sluh, za energijo, življenja napoj, ne za misli tvoje, želodca vsebino. Nikoli nisem hotel, zahteval zase, tvojih grudi, srca, nebeške tišine, da ostal bi v tebi, v laseh tvojih, čeprav si mi bila dneve, noči v sanjah. Brez tvoje volje sem v pesmi te vgradil, opeval, te poveličeval, muza moja, v posmeh na Pesem.si sem bil, jokal nisem, zate ljuba sem zdržal. Boril se s tvojo nečimrnostjo sem, bil uporen, kot Don Kihot napadal z verzi sem v pesmih, v nočeh te sanjal, mislil nate dneve, vse zaman bilo je, vem! Sem te jemal, želel, si me želela za potrebe notranje, čustev in strasti, ti si jim dajala prednost, ne iz ljubezni, čeprav strastna, goreča, kot eno telo sva bila. Eksistenca, praviš, te pahnila je v morje viharno, na polje skrbi in težav, na čeri življenja vsakdana, sem ostal sam, z grenkim okusom večnosti.

Hodiva drug ob drugem,
vase te vpijam in vlečem,
vsako tvojo besedo snemam,
lovim, v spomin tkem, shranjujem.

Korak tvoj mi pravi, sporoča,
da imaš vprašanje zame, za oba,
v srcu tiči, se ti v grlu zatika,
ne gre, čas nama beži, vse nama polzi, se odmika.

Na stičišču, križišču poti sva bila,
bi rad mi kaj povedal, takrat
si vprašala, še globok pogled vame,
tam sredi polja, bil je konec poti zame...zate.

Ko se spominjam tega, sem previden,
dih večnosti mi je navdih, ne ljubezen,
vedno sem v sanjah, ko zvezde na nebu štejem,
milijarde migetajočih svetov opazujem, se prebudim.


Zbiram vsa videnja, vedenja te vesoljne zemlje
in ob njeni pesmi mi vedno duša igra,
in ne verjamem samo eni vrsti, čeprav je sladka,
zastonj več ne prelijem nobene svoje, njene solze.

Moja pesem je samo moj log, reka, moj dom,
pesem zemlje, življenja, je moja usoda.
Razgrajujem svetlobo, temo noči, v sebe dvom,
nemir po zakonih narave častim, vse ostalo so iluzije… sanjarjenja.

Šel sem tja, v dom njegov,
moj, v cerkev, hišo Boga,
da prosil bi, še več bogov
bi zate prosil, za tvojo dušo, sem prosil njega.

Bitje srca čutil sem svojega,
tvojega, križ nosi, stoka,
solze polzijo v notranjost,
duša joče, hoče svobodo, ljubezen… bodočnost.

Iskal sem duha, med
stebri hrama, oltarja,
v njem sem iskal tebe, tvojo sled;
V tvojem izdihu sem čutil utrip…. bitje srca.

Nisem našel miru,
ne zase, ne zate,
iskal sem te v soju
sveč, v dimu kadila je bila podoba tvoje podobe.

Skozi okno, lino cerkveno
je v notranjost, na oltar.. ladjo,
posvetil sonca žarek,
name je barv mavrice, toplota posijala le za čas kratek.

Stopil sem ven, v sončen dan,
da te poiščem, ujamem,
med vrati je stal on, Bog, pogledam
ga, iščem te v njegovih očeh, ni te bilo , od takrat še vanj več ne verjamem.

Življenje moje
mi nič ne pri doda,
nič se ne, med sabo povezuje,
nisem svojih delov vsota.

Nekaj se dogaja, nihče ni
name pozoren, me nič ne
vpraša, kot da so samo oni,
kot da sem brez telesa, brez duše.

Hotel sem nekaj iz žepa,
pa nisem rok imel,
zajokati sem hotel,
pa nisem ust imel, ne nosa.

Bil sem brez telesa,
brez oči, Bog, jaz
ne vidim, brez ušes,
ne slišim, vendar nisem brez srca.

Kot da nimam glave,
razmišljam, se vedem,
proti domu hodim,
nisem brez nog, brez njih in srca ne gre.

Padal sem, kot iglica
bora, smreke, macesna,
sem padal skozi meglo, jutra,
pomladnega, tistega leta 1991, 23. maja.

Burja, orkan ali Miloševića kašljanje,
ukazovanje iz Beograda, podaljšana
roka J. Armada, je hotela vse nas, hotela je
njih, nabornike pokoriti, mene je hotela za talca.

Grmenje tankov, pritiski JA oficirjev,
bi me odneslo v ječo, temo bunkerjev,
da Pekre, ljudje njeni, se niso uprli,
z golimi telesi, rokami so jih napadli, s psovkami.

Vsi kot eden, soborci v 710. učnem centru,
pripadniki TO sestave, novinarji, domačini,
so se z vsemi sredstvi postavili po robu,
zahtevi armije, da se jim izročim jaz in naborniki.

To je bil čas, za katerega se je splačalo
živeti, graditi nekaj, kar je bil senj dni
stoletnih, ko smo bili vsi kot eden, bilo
je tudi drugih, vendar vsi enaki…… drugačni vsi.

Nisem pričakoval medalje za posebne
zasluge, da sem heroj, nisem pomislil;
vsi tisti, ki padli so za »našo stvar«, ki vse
so dali, izgubili svoja življenja, mar njih se kdo je spomnil?

Kot iglica z drevesa »slovenske pomladi« odpadel sem,
padal vse globlje, na smetišče zgodovine bil odložen,
da nisem prave barve, so bili mnenja, bil obtožen,
gradijo gradove spominske, še nihče me vprašal ni, zakaj sem otožen.

Prišla je s pomladjo,
prav potiho, z meglico
jutranjo, z dežjem, soncem,
kot angel z nebes, z najlepšim nasmehom.

Bila je tako prikupna,
prisrčno, rahlo zmedena,
trepetala v srčku je
kot metuljček, ki je zašel med rože, trave.

Pobožal, poljubil
sem jo, na usteca, trebušček
rahlo izbočen, popek,
grudi sem božal napete, v njej sem bil.

Z rahlimi hodi, trzaji
sem hodil ven, se zopet
vračal v njeno lepoto, globino
njene notranje moči, od lepote ves prevzet.

Ležal na zemlji sem, na tleh, v majhnih, nevidnih delčkih prahu, sam sem se, me čas je odložil v pozabo, v ne-življenje. Pozabljen, zavržen od nje, vseh, še od sebe, s seboj boril se, trudil, da hodil bi, ne samo v nočeh po dveh nogah, omagal, padal na kolena, se izgubil. Svežina, gibanje rahlega zraka, me dvignila s tal je, s poda, žarek sonca, ona, skozi lino teme sonca sporočilo. Sem v njem, sem del prašnega žarka sončnega, »Bog prosim te, ne zatemni, ne ugasni sonca, ponovno bo prah tla prekril in jaz bom z njim do konca!«

Ljubezen mi je sovražnica,
v okovje me je okovala,
me v ječo trpljenja pahnila,
iz nje ne najdem, sonca ne vidim, neba.

Prebijam se skozi labirinte,
hodnike, prepade, čeri njene,
se z njo, z ljubeznijo borim,
z zaupanjem v jutri, odkloni iz sanj, z vračanjem.

Opazujem trenutke, ki drsijo
v pozabo, se oddaljujejo,
sklonjen od ihtenja srca
mi misel v krog časa zapluje, je kje točka, konec sveta.

Ljubezen mi je nasprotnica,
mi miru ne da, z mano
tekmuje, se z mano igra,
smisel hotenju daje, življenju, ljubezni, ko borim se z njo.

Takrat, ko zamižim, si zaželim,
da bi te videl, prižemal nase,
takrat, ko se poglobim, ko grem vase,
te ni pri meni, ni te, ko te v objemu želim.

Takrat me prime…zagrabi,
da bi te imel, bil s teboj v sanjah,
se s tabo podil po širnih planjavah,
takrat na hitro spim, hitim in že sem v tebi, v tvoji glavi.

Ves se vate vrinem, v tebe prelevim,
v tvojem srcu najdem še malo prostora,
morda je zame, vanj se vselim,
še mislim s tabo, a sem morda ti nočna mora?

Rad bi, da bil bi s teboj, ko mi pride
ringa raja, rad bi, da te poiščem tam nekje,
kjer ni oblakov temnih in dež leden
ne trga sanje, rad bi, da te poiščem takrat, ko ne bo nočne more.

Nežni zvoki strun, stare kitare,
so padali v vodo tekočo, šumečo,
se odbijali od njene gladine,
se vračali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro.

Z občutkom sem jo vzel na koleno, z levo roko
sem jo držal za ozek topel vrat, z desno
sem božal jo, ji brenkal na žice,
napete preko njene vabeče špranjice, luknjice pohotne.

Z prsti sem tipal.. razpiral, prebiral, eno
za drugo, da so se vlažno,
na dotik čutno vabljivo odzvale,
strune rahlo zategnjene, so bile milo vpijajoče, voljne.

Stiskal sem k sebi kitaro…lepoto, telo
zaobljeno, z desno roko sem jo,
da je stokala, iz nje izvabljal glasove
sem, da je zaječala in jaz z njo, ko zaužil sem slo, strun zvoke.

Dvorana je bila polna, glasbe,
dima cigaret, vonja cenene
kolonske vode, znoja po še,
smeha, množičnega drtja…… ljudskega petja.

Sedela je sama pri mizi v centru
rajanja, stopanja po nogah
damam, od napol đentlmenov
napol bleferjev, od želja omamljenih… pijanih.

Lasje ognjenega leska, kot baker,
vihrali so okoli naju, njenih
ramen, smeh oči njenih, modrih,
me je spodbujal, v meni je netil ogenj… požar.

V sobici, v brlogu njenem, me je ona vzela,
saj v meni je bila samo želja,
nisem še »pel« do takrat, sem hotel,
želel sem, da bi, kaj točno moram, tistikrat sam nisem vedel.

Mežikanje svetilnika na
koncu majhnega rta,
bili so pozivi, meni takrat, mornarjem,
brodom, morju, v temnih nočeh.. uporniškim viharjem.

Na ploščadi s soljo posuti, kamniti,
razbrazdani od neurij, bučanja
valov časa, našel kotiček sem skriti
od morskih poti, tam sva ljubila se, šumenju valov prisluhnila.

Ona je bila tako lepa.. nežna, vabljiva,
kot da je iz penjenja valov
izšla, ustvarjena, se iz njih rodila,
vsa je bila kot boginja morja…lepote, otrok morskih tokov.

Med njenimi nedri
sem iskal, se v njih zakopal,
bil v globinah morja, kjer čeri
Amphitryte so podobni Atheni, bil v njih, v njih sem vstopal.

Lunin ščip, skozi zaveso
megleno, prikrito opazuje,
z vetrom stražarjem doline,
vsevedom, načrt za potep kuje, z njim modruje.

Da obiskala bi goro ledeno,
vrhove njene, globoke
prepade, ozke stezice,
v led okovane, snega polne, strme v nebo.

Je gora ponosna starka,
nema priča vojn preteklih,
v sebi, v svojih nedrih ,
kavernah skriva davna gorja, prekletstva.

Povsod v njej so sledovi kalvarije,
groze, razmetane kosti človeške,
vojaške čelade, rjave menaške
še vidnimi inicialkami, od časa preluknjane.

Na žico rjavo bodečo,
se veter ujel je, pozibaval,
po strelskih rovih, napol
zasutih z snegom, se podil, zganjal direndaj z luno.

Rahel aprilski veter mi je pihljal
v obraz, me hladil, perona glas,
življenje na njem, mi jemal, dajal
je spodbudo, korajžo, mi krajšal čas.

Kot pošasti iz kovine in plastike
so vlaki prihajali, jemali ljudje
so slovo, se pozdravljali, jokali,
opazoval sem jih, ki so kot jaz čakali.

Bili so, sem bil na trnih, kaj, če
je ne bo, in ko pride, kakšen se
ji svet bo zdel, jaz, kaj naj ji rečem,
tujki, bil sem prestrašen, zakaj, še sam ne vem.

Z majhnimi koraki je stopala, plaho,
skoraj neslišno, vendar suvereno,
tako božansko je dišala, mala zadrega,
dvom na njenem obrazu, še lepša je bila.

Prijeten klepet ob kavici in žarki sonca
so greli nežno božanje z očmi, iskala
sva se drug v drugem, se opazovala,
ljudi okoli naju, sprejemala nasmehe, dajala.

Korak po stezici okoli jezera je bil lahak,
že bolj sproščen, glas, nje veder nasmeh,
slišal…čutil sem žensko ob sebi, v njej trenutek
razmišljanja, lomljenja zgodb, pričevanj preteklih.

Vse je bilo tako kot v zgodbi, ki solza
ne pozna, čeprav sem imel v grlu cmok,
dobil poljub v slovo, na hitro, še pomahala
je skozi nekaj, kar naju je in še vedno ločuje, spravlja v jok.

Vsak dan, še posebej ponoči, sanjam
o njej, stopam v njo, čeprav mi brani,
ne dovoli, joče, išče oporo v nečem,
kar vidim, jo čutim vso, z njenim nasmehom, modrimi očmi.

Franci-Kanika