torek, 18. november 2008


Hodiva drug ob drugem,
vase te vpijam in vle
čem,
vsako tvojo besedo snemam,
lovim, v spomin tkem, shranjujem.

Korak tvoj mi pravi, sporo
ča,
da imaš vprašanje zame, za oba,
v srcu ti
či, se ti v grlu zatika,
ne gre,
čas nama beži, vse nama polzi, se odmika.

Na sti
čču, križču poti sva bila,
bi rad mi kaj povedal, takrat
si vprašala, še globok pogled vame,
tam sredi polja, bil je konec poti zame...zate.

Ko se spominjam tega, sem previden,
dih ve
čnosti mi je navdih, ne ljubezen,
vedno sem v sanjah, ko zvezde na nebu štejem,
milijarde migetajo
čih svetov opazujem, se prebudim.


Zbiram vsa videnja, vedenja te vesoljne zemlje
in ob njeni pesmi mi vedno duša igra,
in ne verjamem samo eni vrsti,
čeprav je sladka,
zastonj ve
č ne prelijem nobene svoje, njene solze.

Moja pesem je samo moj log, reka, moj dom,
pesem zemlje,
življenja, je moja usoda.
Razgrajujem svetlobo, temo no
či, v sebe dvom,
nemir po zakonih narave
častim, vse ostalo so iluzije… sanjarjenja.

Ni komentarjev: