Zgodaj zjutraj v megli, meseca maja,
sem na tržnici sredi mojega mesta
prodajal svoje
notranje organe;
pretiranega zanimanja ni bilo zanje,
so ja, gledali so jih, tako od daleč
jih opazovali, vihali nosove,
se spogledovali, z glavami pomenljivo odkimavali,
so muzali, ko nanj so kazali,
ne da bi kaj kupili, da nimajo 'soldov', so govorili,
da je cena visoka in to, kar preveč;
bil sem prestrašen, kaj pa če ne bom uspel,
prodati, niti enega kosa 'organa', kaj pa bom jedel,
saj nimam denarja,
da živel bi z njimi, z mojimi organi, notranjimi,
vem kje je napaka,
krvi nimam na prodaj, njo bi kupili,
vedno jo iščejo..vzamejo,
da jo je premalo,
za transfuzije, pravijo,
mislim, da njo so iskali;
še njo, kri žilno…srčno, sem na stojnico postavil,
ves bled v obraz, sem bil,
modrih ustnic, kosem vpil:
»kri, svežo kri, poceni prodam,
dam jo vam,
za male denarje, za skorjico kruha vam jo prodam!«;
vsi so onemeli, po bradah, par kapljic krvi,
sami so mi jo vzeli, ne kupili,
po mojem srcu, so se ozirali, tudi njega zastonj so hoteli.