Ilovica rdeča, zemlja zorana , duh akacije,
žica rjava bodeča, rovi, na sveže skopani,
Odtisi gum, vojaško globoki…. vidni,
človeški izmečki suhi, prazne konzerve.

Dim valeči se, preko poljane,
Ptice črne, glas njihov dušo razdira,
Vasi prazne, hiše požgane,
Tabor v bližini, oficir vojaka nadira.

Rob gozda, voz s plahto prekriti,
Vonj komore soldaške, pri ognju cigani,
Lajajo psi, menjava straže, ogenj cigaretni,
Žar duh, po ožganem škornji se širi.

Žvenket steklenic , menaške neoprane,
Vzdihi iz dna duše, gate, na roko oprane
Srajce vojaške, zokni, na vrv napeljane,
V očeh , zavitih v šotorsko krilo, solze.

Glas močni, kaplarja starega, kliče kurirja,
Skozi vso vas šotorjev, kje hodiš hudirja
Petrolejka na stolu, na zaboju, karta vojaška,
Šotor, v kotu slika moža z brki, prava, soldaška

Poči strumno s petami, da blato z njega odpade
S komolcem puško zategne, vase trebuh potegne,
Poštar vojaški, kurir, se zadere na vse pretege,
Pokorno se javljam, vam na uslugi, mimo grede.

Duh česna, slivovice in piva, vanj dahne, postava,
Veterana, mitov balkanskih, vojn Kralja Matjaža,
Kje hodiš, tako dolgo, mater ti tvojo, a misliš, na
To, kje jaz živim, kdo sedaj mojo, pri meni doma ?

Nič več, gospod kaplar, si misli kurir, danes še, pa
Jutri, potem grem jaz na drugi tir, v vas svojo,
Bom delal, kar bom hotel, pusti ti mater mojo,
Vse vam zapuščam, bedo vojaško, mater vam vašo.


V vojnah krvavih, ne bojujejo se blagoslovi,
se spopadajo, mrak in svetloba, orožje in moč,
Pa vendar se ne bojujejo sami, se borijo bojevniki,
ki v bitkah zmagujejo………… v njih so poraženi.



Stotniku M. VIDMAJERJU