Biser čarni.........
Noč mirna, tiha, gladina ogledalo Črnega jezera,
se luna svetla visoko na nebu, v njim…. opazuje,
se smeje, si misli, modruje, se njena svetloba razlila
po vodi, se časov davnih, preteklih spominja, se ogleduje.
Temne, stoletja smreke košate, gozd okoli…. spi,
veter izmučen potepov in prepirov večnih, počiva,
osamljen , skoraj pozabljen, se okrog ne podi… drvi,
kot da je užaljen, vase zaprt, trpi, v gorah se skriva.
Pot ozka, močvirna, jarkov, korenin grčastih polna,
stoletja zvožena, shojena, od cokel, težkega čevlja,
mož žena Pohorja, zgaranih, trudnih, »zbitih« od dela,
od nesreč, ob njej križi spominov, v nočeh prekleta.
Sredi Pohorskih host, Črno jezero, kot biser čarni,
delo bogov, stvaritev narave, žuljavih rok človeških.
Z njo so glažutarji, hladne vode Črnjave žejni drvarji,
popotniki, žejna si grla s »jabovčekom«, vinom hladili.
Lunica svetla, falotarska luč, pot je mnogim kazala,
od Kraljev treh, fantom klobukov postrani, zelenih,
ki hodili ženiti se, k Osankarici……pri Treh žebljih,
vriskanje njih, noč razsvetlilo, jim šmarnica moč je dajala.
Dekleta Pohorska, lepa, plavolasa modrih, rjavih oči,
se v jezeru umivala so hladila, dneve poletne…. noči,
v senci dreves, travah visokih dajala ljubezen, čakala.
Pohorcem klenim so, ne oni njim, luno v vodi kazala.
"Ne v željah, temveč v uživanjih se polnoma razcvetimo;
Jaz, ki vam svetim v nočeh, želim, da naj vam bo to jasno".
Ni komentarjev:
Objavite komentar