nedelja, 16. november 2008


Nežni zvoki strun, stare kitare,
so padali v vodo teko
čo, šumečo,
se odbijali od njene gladine,
se vra
čali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro.

Z ob
čutkom sem jo vzel na koleno, z levo roko
sem jo dr
žal za ozek topel vrat, z desno
sem bo
žal jo, ji brenkal na žice,
napete preko njene vabe
če špranjice, luknjice pohotne.

Z prsti sem tipal.. razpiral, prebiral, eno
za drugo, da so se vla
žno,
na dotik
čutno vabljivo odzvale,
strune rahlo zategnjene, so bile milo vpijajo
če, voljne.

Stiskal sem k sebi kitaro…lepoto, telo
zaobljeno, z desno roko sem jo,
da je stokala, iz nje izvabljal glasove
sem, da je zaje
čala in jaz z njo, ko zaužil sem slo, strun zvoke.

Ni komentarjev: