Sama…z vetrom prišla
si, v črni vel…šal ovita
kot vila…angel žalosti,
z rdečo vrtnico v roki;

v soju svečk je tvoj obraz
sijal milino žalosti, dokaz,
da bolečina notranja..v tebi
ustvarja moč..lepoto sveti;

hitel sem, da pogled ujamem
tvojih oči izjokanih, hotel sem,
da z ramen tvojih prevzamem
del bremena..časa nase sprejmem;

odšla..stopila si v trepetajoči sij
svetlobe svečk…..senc ljudi,
premikajočih med nagrobniki,
z mislijo na včeraj, danes, jutri.

Mene krivite, ki tu ležim

v breznu, daleč od vseh

poti, v globeli temačni spim

še z drugimi, njih me ni strah;



krivite me za nekaj, kar sem

bil v času polnem gorja..nemira,

bil sem kot vi, do življenja poln prezira,

da sem se z vami ljubil…s smrtjo, vem;



sram me je, do belih kosti me je sram,

zato ker sem bil gol v temi odgnan,

s kolom…krampom pobit, odvržen

z drugimi v gmajno za vasjo, pokopan;



strah me je, ne njih, na katerih

leži moje okostje, bojim se onih,

ki nimajo sramu..slabe vesti, tistih,

ki krivijo pobite v breznih…grobovih;

Šopek rož, belih..rdečih

Obljubim,, kmalu te obiščem,,
cvetja..plamen topli
ti prinesem,,
vem,, obuditi..vrniti te ne morem;

med množico temnih
senc, hitečih…ihtečih,,
čutečih…otožnih te poiščem,,
»pri kamnitem vhodu,, ki vodi drugam«;

brez mene…nas,,
tam v 'drugamu',
pri njem…njegovem hramu,
imaš zase nov dom..čas;

šopek rož, belih..rdečih,,
glavic »žalostno« skodranih,
ti dam, pred »vrata«..grob položim,,
ob mraku, soju…lune svečk odidem.

Franci PULKO

Nisva si usojena...

Nisva si usojena, da bi se ljubila,

ljubezni dala ime, z njo uživala

radosti…slasti, saj pelin življenja

pijeva, da bi res zaživela, še nisva rojena;



v vesolju….mreži njega sva ujetnika,

figuri na šahovnici božanstva,

potujeva med željami in sanjami,

v orbiti zemlje sva, nikoli se ne ustaviva;



med zvezdnimi polji kot metulja

letava…pijeva nektar moči…strasti,

med prašniki cvetov neba posipanimi,

obsijanimi z lunino milino je najina postelja;



trudiva se, da se najdeva…spojiva

v eno dušo…telo, dneve..noči,

da si čas krajšava, čustva izkazujeva,

to, da si nisva usojena, to ni v najini moči.

Počasi..hrabro, ne vsiljivo, malce vzvišeno
jesen vstopa v polja našega življenja,
v vrtove vsakdana,
vsa je kot pohotna, razigrana, irska,
brhka rdečelasa deklica,
spet drugič, kot spoštljiva gospa, ki obdaruje nas in je nosilka
plodnega..razburkanega življenja,
s plameni naravnih barv v laseh,
v sončnih dnevih je v barvah mavrice, ognjeno žarečih;

v jutrih zgodnjih po kotlinah v meglo se odeva kot v svilo belo, vsa je povita..skrivnostna,
čez dan v sencah njenih podolgovatih
počiva, vse okoli sebe v barvni plašč odeva,
lesketa se v soncu, v vetru večernem je vsa pisana..skodrana;
igriva je, nagajiva,
s soncem..čopičem v sebi po sadju,
drevju riše, jih prebarva, dozoreti jim pomaga,
s klopotcem pleše svoj ples v pravem direndaju.

Podstrešna sobica...

V sobici podstrešni, hiše, ki že več to skoraj ni;
miza robata, na njej prazna "flaša" na sredini,
konzerva ribja, kos belega papirja, popisan ni,
postelja izmučena v kotu, na njej jaz in delirij.

Strop, na njem odsev ulične svetilke, ples igra,
skozi okno prašno, glas hrama veselja prihaja,
senco miške na mizi, njene očke kot levje vidim,
za mrvico kruha prosi, mene, ki še komaj živim.

"Ljuba, pismo ti pišem, obljubim, pil bom, več ne!
Daj mi še eno priložnost, jaz popravil se bom, ne!''
Miška blede se roke dotika, črke ostanejo v meni,
pismo nenapisano...ljuba, kdo ga izročil bo tebi?

A tisti "moji", s katerimi smodnik sem vonjal,
se z njimi po minskih poljih smrti preganjal,
ki mar jim ni zame, samo zase, "pogačo" so vzeli.
Mar oni, ki vse so izničili...oni bi še tebe hoteli!

Leta, sivina las za njih je kriva, češ "stari, to ni zate",
vojak si bil, bil je čas, in bil si ti, smo "mislili" nate.
Verjemi, draga, da sem res hotel, začel znova živeti,
toda ni več moči, sam sebe sem zaj...., mi je za umreti,
saj tako oni, kot jaz in "miška" ostajamo sami, v past ujeti.
_________________

Iz srca..

Tvoj vonj, cvetje, vlaga v zraku,
mi nosnice širijo, polnijo vene, srce,
lebdim nad teboj, želim si te,
kot metulj nektarja, polno sonca, cvetja v maju.

Klečim med rožami v rosi jutranji,
soncu v pozdrav, nebu, pomladi,
se te dotikam, poljubljam telo
tvoje, s strastjo vdiram v nebeško lepoto.

Ves se preselim v svet tvoj, tvojo notranjost,
postanem del tebe, sva kot eno telo,
v tebi čutim vulkana moč, vztrajnost,
s tabo delim krče čustev, izsesavam toplino.

Iz srca, krvi tvoje se moč zasidra vame,
oblije me kot zarja jutranja, ki počasi
s sigurnimi koraki pride, me objame,
ponese s teboj v svet, kjer se splača živeti.

Mar res je?

Stojim sam na koti A...,
brez tebe breznu, jaz, ne vidim dna,
sled tvoja se izgublja v megli hladni, ne vidim te,
vem, te ni, odšla si, odeta v moč svojo, pustila mene si in sledi.

O veter jesenski, prijatelj moj, ki božaš vrhove mogočnih dreves, ti potepuh, ki si povsod, ki vidiš vse,vse veš!
Povej mi, reci kot Boga te prosim, kaj vidiš skozi meglo zloveščo,
morda vidiš njo, ki nad vse ljubim jo, da teče po poti, po hribu, tam čez?
Vem, tudi ti, kot čas si, zase, zazrt vase, nisi moja last, nisi kot jaz,
ki misli samo na njo in nase.

Biser narave, ti moj Šum, hlad, voda bistra kaže mi pot, kjer stopinje so njene,
po poti v dolino, pustile v mokrem listju sled so, da videl sem, občutil njeno sem hitenje.
Čelo mi vroče je božala rosa globeli, ko vstopal sem v njo, sled njeno, njeno telo, ki sedaj izgublja se, kot pri njej v sobici temni.

Mar res je, da se ti mudi, ali samo pred mano bežiš, se mi izmikaš, obstoj naju zanikaš, morda te strah je sebe ali njih? Oni niso ne s teboj, ne z nama, so sami s sabo v mreži morale, v temi večni, po cesti hodijo, sebe srečujejo, se ne vidijo, ne slišijo, saj spijo z odprtimi očmi, kot noji so.

Ljuba oprosti jim, saj ne vedo, ko si ti sama, sem tudi jaz, ki joče v tebi.

Vse malenkostne stvari me bodo čakale,
vsa ta drevesa, stezice, hribi in ljudje, ki me morda s čudakom zaznamujejo, gledajoč me skozi očala, ne z nezaprtimi očmi.....

Pohiti, če se moraš vrniti, ne rani mi duše, ne muči me, ne dovoli, da me veter samega biča in duši, da gora me lepa, vase vabi in želi.
In kadar spet prideš, pozabi na čas, to kletko trenutkov, pozabi na njih, na vse, kar te teži, ne nosi je s sabo.

Spomin na ljubezen...

Razpoka na stropu
moje male sobice reži,
kot rana v mojem srcu,
v prsih, me muči, ugonablja, mori.

Mi spati ne da,
iz sna me prebuja,
boli me, iz nje krvavim,
jočem, tulim, vročičen se z njo prebujam.

Razpoko na stropu
sem popravil, polepil,
a v prsih, njo bo čas zacelil,
nevidno, nebolečo, bom nosil dalje v srcu.


V spomin na ljubezen, na njo,
ki sem jo ljubil, občudoval,
videl angela v njej, boginjo,
razpoko na duši bom nosil, z njo v srcu zaspal.
_________________

Med meglicami...

Po mavrici hodiva,
v nebo, med zvezde
drobne, med angele
nebeške, med njih zaplešiva.

Zaplešiva v prostor ptic,
v modro neba dvorano,
meglic, oblačkov polno,
med trop jancev, majhnih ovčic.

Sonce bo grelo telesa
najina, gola, veter božal,
poljubljal, se z nama
igral, grom bo kot boben pel pesem tolkal.

Lunica svetla, nebeška,
večbarvna svetloba, angelska,
dajala čarobnost bo plesu,
ko bova jemala se tam med meglicami, v najinem lesu.

Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim : "ne bom več poreden!"

Razumeti dovol, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.

Prihod v prostor... tišine... temnih košatih dreves,
bolniških zgradb... modrih plaščev na hodnikih,
kašljajočih človeških senc na klopeh, lepih sester bolniških.
nasmeh mamin, v šali vpraša : " kaj tudi one so tu vmes....spodaj brez, a to drži, so tudi zgoraj brez?

Takrat, ko mi je bilo....... no ja, večkrat hudo,
ko mi brat je razbil ....moj mali nos, in še kdo,
v očetov plašč sem zatekel, vanj sem se skril,
visel je v omari, temnem kotu, nikomur na potu.

V njem je bil on, vonj, duh po očetu, ki sem ga iskal,
tam je bil, bil sem z njim, da me poboža...sem rabil,
potožim se mu, še buško pokazal...več sam nisem bil,
še v škornje njegove sem smuknil, on sam, sem postal.

Malena dovoli mi

Malena, dovoli mi, da trpim
za oba, ko se podirajo gradovi
sanj, želja, nepozabne noči;
ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim.

Dovoli mi, da sam ostrogo goltam,
na čereh, razvalinah samo najinega stolpa;
ko trn, gošča, me bosta vzela v objem,
ležal bom, kričal iz mojega, tvojega telesa.

Dovolim ti, da odideš, me pustiš
v ruševinah, na raztrgani preprogi,
razgaljenega, prebodenega od žalosti;
ko odideš v svet drugih, ne želim, da me prebudiš.

Malena, morda pa le, kjer koli da živiš,
se srečava, zagotovo vem, da bova se,
kot takrat, ko sem te prvič srečal tam nekje,
malo zbegan, takrat bom želel, da ob meni se zbudiš.
_________________

Zaman te iščem.....

Iskal sem te v mimoidoči,
v več glavi množici,
med pisanimi oblekami,
čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici.

Zaman sem te tod iskal,
tekal, s pogledom prebadal
prebodene, mrke, tuje poglede,
da bi te zaznal, uzrl, samo to sem hotel.

Med vsemi hitečimi, čudnimi
ljudmi, od povsod pritepenimi,
kot moj jaz, pritepen, čuden,
raziskujem njih, zbegan, otožen, čuten.

Se vase pogrezam, kot izgubljen,
naveličan ljudi, samega sebe,
sesedem se, kot kup nesreče,
na koncu ulice te čakam, ves pogubljen.

Vso sem jo čutil ...

Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak,
mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko
ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak,
brez sna, srce moje ljubeče o njej je razmišljalo.

Misli, kot valovi oceana, kot plima in oseka,
so me oblivale, valovale, mi spati niso dale;
notranjost moja, razburkanih časov vajena,
presenečenj, bila je kot osišče, mravljišče.

Vso sem jo čutil, v žilah, celicah možganskih,
v kosteh mi je rila kot revma, vendar bolečina
sladka, dajala je takt temu plesu noči, v mišicah,
po vsem telesu drget, kot da sem jaz njena nebeška tišina.

En sam pogled, na koncu stopnic, kjer sem stal,
je bila ona, kot majhna ptička ujeta na limanice,
vsa je bila, tako preplašena, lepa, kot iz slikanice,
dovolj je bilo, da premaga strah, od moje črne kape, črnih očal.
_________________

Poišči me tam...

Nuška & Kanika………

Ko že dolgo več ne bo sledov o meni,
dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi.

Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa,
v nočeh samotnih, lune sijaj mi nežno govori, kot ti nekoč, me boža.

Ko več ne bom smehljajev risala ti na obraz,
oživi me z ljubeznijo na potovanju skozi najin čas.

Da vrnil bi te, čeprav samo za kratek čas, za trenutek, podobo tvojo,
obraz, vklesal sem v svod nebeški, še tvojo notranjo lepoto.

Zajemi v roke to kalno vodo reke, kjer sva včasih stala;
v njih se bo z odsevom mojim za trenutek zadržala.

Hlad vode, življenja, obraz moj prozoren, vročičen, hladi, klečim
na njeni obali, v globine, notranjost nje se oziram, iščem te, te ni... ječim.

S seboj sem te vzela in v tebi sem ostala, nisi sam ...
In ko grenka solza kapne ti v dlan, poišči me, poišči tam ..

Tisti, en sam vprašaj koplje po meni,v duši moji prazni, en sam zakaj?
Ne najdem odgovora, ga premalo iščem?Ko ga najdem, te poiščem... tedaj!
_________________

Srce zakopano...

Žarki sonca, moč vaša, toplota,
vdre naj v temne globine
s solzami prepojene gomile,
sežejo naj do srca njenega, v prst zagrebenega;

moč mu dajte,
da oživi, pozdrave mu ponesite,
da z njo bi rad govoril, mu recite,
da jo pogrešam in da jočem, mu povejte;

hladen led otopite
okrog njega, temo razsvetlite,
vsak kotiček njegov osvetlite,
kot sem ga jaz nekoč s poljubi, ogrejte;

vzglavje mu zmehčajte,
da lažje bo počival, kot sem jaz ga njej,
v nočeh ob svitu lune, vselej,
poljubite ga kot bi ga jaz, k sebi ga stisnite;

še vi, lune žarki,
v nočeh temnih bodite z njim,
da ga strah ne bo samote, naj mirno počiva…spi,
božajte ga, morda z vašo pomočjo se le prebudi.

Rosa kristalna...

Rosa kristalno hladna..globoka, na travah
dozorelih se lesketa, na pozno poletnih,
na cvetlicah, zeliščih suhih,
napaja jih,
jim daje kanček upanja
kot meni ona, malena,
ljuba moja deklica, ljubezen neuslišana,
podaljšuje jim agonijo, iztekajoče se življenje;
se lepi name voda v kapljicah kot oblaki temni po hribih,
kot meglice po gmajnah in grapah,
bose mi noge in srce moči,
me vlaži, me z vetrom gora hladi;

klic moj odmeva…doni
v potok…dolino,
kličem jo in vabim,
a zaman,
kot ptice osamljene krik
se vrača eho,
nanj se moj klic…hrepenenje obesi, na njem obvisi;
zaman jo iščem
v raju planinskem,
med temi gozdovi,
zaman v polju hotenj,
obljub..pričakovanj,
jo iščem po stezah..gozdnih poteh,
v sebi jo iščem, vem, v duši svoji jo imam, v mislih;
v kraju drugem si,
malena, in osamljena,
naju ista luna ponoči opazuje, še ona se nama
posmehuje,
čeprav naju isto sonce greje, sva daleč vsak sebi,
sva osamljena oba.

Kdo si ti...

Kdo si ti, da vdiraš v svet moj,
v globine mojih čustev…srca,
osvajaš vsa moja prostrana
pojmovanja življenja in to, kot da so tvoja;

kdo, da dušo mi vgrajuješ v svojo,
še dihati mi ne dovoliš…..pustiš,
ograjuješ me v svoj vrt, stiskaš
me na grudi, objemaš moje telo;

v sanje mi hodiš, v njih živiš,
rožo svojo mi v nočeh poklanjaš,
z mano si tu, čeprav tam živiš,
drugje, prihajaš mi takrat, ko se vračaš;

reci, kdo si, povej, da vedel bom,
kje si in kje živiš, da niso vse le
moja domišljanja, da niso le želje,
da nisem sanjal, ko se zjutraj sam zbudim.

Kamenčki vesoljni...

Kdo je vas kamenčki »moji«,
beli….rdeči….črni..pisani,
ustvaril, v reko položil, v strugo,
vas premika..tam pusti, na produ;

kdo, vas vprašam, je tisti,
ki si je izmislil vas, vas
postavil na oltar…svetišče,
da mavrično žarite..žarčite;

kdo, kamenčki vesoljni,
vi, ki oblačite…vedrite,
dajete lepoto..ostrino naravi,
a se zavedate kdo… »čigavi« ste;

kdo je tisti…vem, stvarnik ni,
zanj ste samo del narave, vi,
ki menite, da reka brez vas ni
lepa, da je izgubljena, »moji« kamenčki.

močno sva sklenila srci...

Bredla sva po vodi življenja, reki,

hladni..bistri vesoljni lepotici,

do gležnjev..kolen sva šla v njo,

padla..zabredla v hlad sva globoko;



močno sva sklenila srci..dlani

in nisva dovolila toku, da naju nosi,

vleče v globine temne dneva..noči,

matici..strugi polni vrtincev..čeri;



sredi valov penečih, bučanja slapa,

meglic…temnih tolmunov, glasba

naju je ponesla..gnala nevidna sila,

nama podala moč..voljo preživetja;



žarki sonca so greli najini duši..srci,

naju veter gorski je božal nežno,

ptice so nama v pozdrav pele pesmi,

premagala sva sile temne..deročo reko.

Zakopal bi rad spomine...

Zakopal bi rad spomine nate,

v ogenj položil vse, kar je tvoje,

kar me spominja..veže s teboj,

bi rad v pepel spremenil nocoj;



z dlanmi…….srcem bi zajel,

ga ponesel v goro…planino

najine ljubezni..tolmun, stresel

ga vanj, da odnesel bi bolečino mojo;



»Voda zeleno modra, tebi izročam vse,

kar sem imel..želel, odnesi vse, prosim te,

stran od mene, te spomine nanjo,

bolečino, ljubezen, vse vate polagam;



ne oziraj se name…solze moje,

in ne glej, kako se mučim..trpim,

odidi..pusti samega ob sebi me,

odnesi pepel..njo, morda kdaj ozdravim.«

Da odide dovoli..........

Ljubi jo, vendar ji pusti, da odide, prav tako; kar doživljaš, uživaj z vsem bitjem svojim, toda njej, ki odhaja, da odide, dovoli……… Življenje je naše, plavalca roka, naj ga preplava tisti, ki ljubi ga življenje...ona.

Ko žalosten sem...

Ko žalosten sem, nikoli ne jočem,
solze same teko…….lijejo,
lica namakajo…močijo,
kot dež, ko se poljublja z zemljo…nebom;

same od sebe privro,
kot hudournik čez skalne previse,
nosijo s sabo zgodbe pretekle,
sedanje…vsakdanje težave;

vedno jih ni moč zaustaviti,
vsaj ne tako kot reko s planin,
gora, njih prepadov….višin,
ki odnašajo zgodbe dneva..noči;

ustavi jih samo ljubezni poljub,
nasmeh sreče…čustev dih, brez obljub
posuši jih, tako malo majhnih radosti
od solz izbriše sledi, oko zažari…razjasni;

Vlaga mahu..zemlje

Vlaga mahu..zemlje

sta se plazila..vdirala vame,

sence dreves so se muzale,

še ptice so pesem svojo utišale;

vse okoli naju je bilo

vznemirjeno, gozd je bil postelja

iz iglic smrek..bora,

rjuha pod nama mah zeleni

prepojen z močjo strasti;

z vso močjo čustev,

želja po dogajanju..sprostitev

najinih notranjih vzgibov,

nežno si prijela naraščajočo

moč…življenjsko silo, jo

božala..drgnila ob toploto

ljubezni..hrepenenja..mokroto

svojo, vlažno..žametno;

iz prsi tvojih sem sesal

energijo…silo poželenja, šel

v tvojo ustno votlino

z jezikom.. s slino potrebno

spajanja s tvojo,

z ustnicami tvojimi sem narahlo

premikal smer čarov, vse do

trenutka, ko si povabila me,

da vdrem v tvojo nebeško tišino,

z svojo naraslo moč..silo;

jesensko sonce..žarki

so naju božali..tipali

so po najinih napol golih telesih,

v mahu je ostala sled za najinimi trenutki.

On dan sem srečal sebe.
Bil sem v črni obleki,
s klobukom na glavi,
stal sem na robu brezna, tako nevede,
pogled moj je bil
brezbarven…neizrazit,
zamaknjen, zazrt v daljavo.. temo,
tja nekam, v bodočnost.
Svetloba teme z neba
me je oblivala, mi dajala
nek poseben, čaroben videz,
ves bled sem bil v obraz,
oči so v plamenih mi žarele,
v sedanjosti pregrešne,
v preteklosti požrešne…nepotešene.
Stopil sem do sebe
z namenom, da se pogovorim s seboj,
da ugotovim dejansko stanje, kaj je z menoj,
zakaj sem tukaj, sam s seboj,
kje so ostali,
so res odpotovali
v svet svoj neznan in tam ostali.
Vem, ne bo jih več nazaj,
sam sem in on z menoj,
moj drugi jaz,
z njim bom še dolgo, vse do takrat, ko pride čas,


ko spet srečal bom nekoga, ki sam je kot jaz,
odpotoval bom kot oni pred mano,
vede se bom z roba brezna potopil v večno pozabo.

Kdo si ti...

»Kdo si ti, da sodiš mi takrat,
ko globoko v sebi sem iz svojega telesa popotnik,
večni stražar čustev, ljubezni sopotnik?
Kdo si, da ukazuješ mojemu
srcu, kako biti,
kako naj diha življenje, nalagaš mojemu duhu,
kdo si, da vse to zmoreš, kdo?
Si Bog, si angel varuh moj ali hudič?
Kdo si takrat, ko sem v tebi,
kot v školjki odprti,
moč tvojo, strast nenasitno črpam
iz tvojih nežnih globočin, ko te po božje častim?
S kakšno pravico, te vprašam,
bežiš od mene, molčiš,
se smeješ?
Zaman čakam odgovor, ga ne dobim,
kot Enigma postajaš,
nedostopna, polna nejasnih skrivnosti ostajaš,
da s teboj bi bil, ne dovoliš,
v temi..meglenem jutru se izgubljaš.
Kdo si, ko te ni, da mi sodiš?«

V daljavo izgine metulj...

Metulja širokih....pisanih
kril opazujeva, od cveta do cveta
ga spremljava, kako leta, ga veter poletni odnaša
od naju v smeri gora… po najinih poteh.

Božava ga s pogledi, ljubkujeva,
mu srečo želiva,
da užival bi življenje kot midva,
se ljubil s cvetkami in poletel vse do neba.

Mu družico želiva,
mu je narava ne da,
usoda noče, da se v ljubezni potaplja,
jo uživa kot midva, da jo doživlja.

V daljavo izgine metulj
najinih sanj, strasti..pričakovanj,
da čutiš jih, več metuljčkov v sebi,
mi nežno zašepetaš na uho, ko sem ob tebi.

Sence samote..

Velikokrat, ko se po gorski poti, zarasli..ozki, prebijam skozi grmovje, trn trdovraten proti hiši, rojstni, domači, zapuščeni, se mi mama, njena senca prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti; postavo njeno v črnem, sključeno, vidim med drevjem, ni ona, so samo sence samote v kraljestvu orla, od boga pozabljene; otroci smo odšli, vsak zase smo odšli, postali smo svoji, da ji ne bo hudo, je rekla s solzami takrat, ko smo odhajali, da je ne pozabimo, pisali ji bomo, smo obljubili, ob slovesih se vedno mudi, s cmokom v grlu smo ji še pomahali, vedeli smo, da nas ne bo več nazaj in da bo ostala sama; takrat, ko me slučajno pot vodi mimo, takrat, ko jo pogrešam…čutim notranjo potrebo, jo obiščem, takrat se k njej odpravim , do hiše njene, k spominom na mladost, na njo, ki počiva nad cerkvico vaško, njej nosim rože in takrat v srcu, tako kot ona, ko nas je čakala, čutim praznino…osamljenost.

Slovo za večno od srca, ki kot da moje je, katerega del sem, iz katerega sem nastal, zrasel, je zame bilo takrat bolno vedenje, da na tem svetu ne bom nikoli več videl mame, srečal jo, nikoli več z njo ne bom spregovoril besede, jo objel okoli vratu in ji rekel: "Mama, ah, saj ne vem, kaj sem hotel!" Tam med cipresami…grobovi na tistem mestu zadnjega počitka…miru mi je bilo, kot da sam stopam v meglo.. temo, v brezno, v nekaj, kar nisem poznal, od česar sem vedno bežal, kar mi je bilo vedno na obrobju dogajanja, tuje; okoli mučna tišina, pesem slovesa veter šepeče, klopotec izdaja njegovo moč žalosti..osame, sončni žarki, kot da me božajo, in modro nebo, kot moje oko, ki solze toči, je žalosti polno. Pogled moj je uprt v zemljo, v cvetlice okoli razsute, v trakove papirne, še oni jočejo, črke, kot da so iz zlata, se zlivajo, tudi one se hočejo, vse za njo, ki je odšla skozi vrata tega sveta; nagrobni kamni razsuti okoli mene, njih, kot opomniki nemi, smerokazi poti brez vrnitve, na njih iščem svoje ime, prebudim se iz sna bolečine, spremljam padanje cvetk rdečih kot kri, njej so namenjene, ki več to ni. Glas mašnika počasi prodira v mojo zavest, niso sanje, »pepel si, v pepel se povrneš«, skozi telo…um resnice zaveje drget.

Mnogi me sprašujejo...

Nikogar ne krivim

za to, kar sem,

kdo sem,

kako, zakaj živim,

saj to sem jaz, moje vse.

Mnogi me sprašujejo:

»Zakaj tako, čemu?«

Resnici in na Ljubo,

kaj briga njih, naj žalijo se bogu;

vse, kar ljubi me,

kar me mara ne,

jaz z istimi vatli dajem.. jemljem mero,

ljubim vse, ne maram tu pa tam katero;

v principu

vse, kar 'kiklo' nosi,

jaz spoštujem, rad imam

in ne sovražim,

ni mi važno od kod in kdo si.

Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim...

Ves poten…zasopel se sredi noči prebudim,

sliko, obrise njene skozi temo in meglo vidim,

na polici…polju luninega sijaja

izgublja se, gori v ognju pozabe…slovesa,

zublji ognjeni…uničujoči lačni so je, jo ližejo,

hočejo, njo, spomine nanjo,

z roko..s srcem svojim posežem skozi megleno

kopreno v njeno globino..prostor valovanja, k sebi jo vabim,

jo kličem, rotim…preklinjam,

ne ozira se, kot pepel s pogorišča čustev, z vetrom odhaja drugam.

Borim se s silami naključij, teme..demoni,

z mislijo na njo se zatekam v poezijo,

s pisano jo oživljam besedo,

v nočeh viharnih k srcu stiskam njeno orumenelo sliko.

Tvoje želje po meni...

Živim v linearnem času,
moje misli so večdimenzionalne..ciklične,
infiltrirane, enakomerno porazdeljene v prostoru,
kjer sprejemam vibracije..signale,
tvoje feromone..želje;
prihajajo od povsod,
kjer koli si, od tam, kjer si, od drugod,
čutim te,
injicirana si vame,
tako počasi,
na obroke si prihajala v moj sistem,
spočeta…rodila si zame,
da zapustila boš svet moj, čutim, toda kdaj ne vem;
kot robot sem,
ki sprejema..oddaja elektromagnetne valove
v temnih nočeh, v sončnih
dnevih,
željno čakam tvoja SMS
sporočila v turobnih..deževnih dneh;
ves sem v času, v njem živim, mi nosi
po zraku signale,
tvoje želje po meni
in ne bodo me pregnale
nobene sile, ne tehnične in ne naravne;
v tem prostoru bom ostal naprej
v njem eksistiral vse dotlej,
čeprav večkrat, prevečkrat porečeš: »Ni panike, nisi out, vse je okej!«

Na tržnici sredi mojega mesta

Zgodaj zjutraj v megli meseca maja
sem na tržnici sredi mojega mesta
prodajal svoje
notranje organe,
pretiranega zanimanja ni bilo zanje,
so ja, gledali so jih tako od daleč,
jih opazovali, vihali nosove,
se spogledovali, z glavami pomenljivo odkimavali,
se muzali, ko nanj so kazali,
ne da bi kaj kupili, da nimajo 'soldov', so govorili,
da je cena visoka in to, kar preveč.
Bil sem prestrašen, kaj pa če ne bom uspel
prodati niti enega kosa, 'organa', kaj bom pa jedel,
saj nimam denarja,
da živel bi z njimi, z mojimi organi, notranjimi,
vem, kje je napaka,
krvi nimam naprodaj, njo bi kupili,
vedno jo iščejo..vzamejo,
da jo je premalo,
za transfuzije pravijo,
mislim, da njo so iskali;
še njo, kri žilno…srčno, sem na stojnico postavil,
ves bled v obraz sem bil,
modrih ustnic, ko sem vpil:
»Kri, svežo kri, poceni prodam,
dam jo vam,
za male denarje, za skorjico kruha vam jo prodam!«
Vsi so onemeli, po bradah par kapljic krvi,
sami so mi jo vzeli, ne kupili,
po mojem srcu so se ozirali, tudi njega zastonj so hoteli.

Po stezi ob kamnitem zidu,

Po stezi ob kamnitem zidu,
obloženem s cvetovi oleandra, sem stopal bos, brez
spodnjega perila, brez sramu,
pomislekov, predsodkov moralnih, samo frotirko sem imel čez.
Pred mano je hodila ona,
v bokih se je pozibavala,
kot gusarska trabakula,
telo njeno je bilo napeto kot v vetru jadrnice jadra;
upiral sem se, da bi sledil njenemu vonju,
pojavi, njenim čarom, lepljivemu znoju,
brisačo sem obesil na njega, korenjaka,
da sem imel proste roke, ko sem si na potnem nosu popravljal rosna očala.
Soba njena je bila vrt Sredozemlja,
bila je tako polna rož, raznega južnega cvetja,
skratka, bila je raj za ljubezenska doživetja.
Vanj me je povabila, ona, piratska deklica,
branil sem se hrabro, odbijal napade,
jih sprejemal, dajal, napadal sem trdnjavo
njeno, napeto, na prvi pogled neosvojljivo
lepoto vlažno,
zadajal sem čustva udarce, jih dobival,
kot sredi morske nevihte sem vihtel
meč življenja,
vse do izliva valov obeh morij,
preliva v morje tiho, v mrtvo morje vseh norij.
Odšel sem po stezi spominov,
frotirka je vlažna visela na meni kot zastava padlim junakom.

Kot Mars in Zemlja...

Kot Mars in Zemlja
sva oddaljena
drug od drugega,
v osončju sva
utirjena, privlačiva
se, odbijava, potujeva
po začrtani poti usode;
gravitacija Zemlje,
njeni zakoni naju ne ovirajo,
naprej v upanju živiva,
da v vesolju, kjer se gibljeva,
drug drugemu slediva,
ni nesporazumov, ne prerekanja.
Sanjava, da se dobiva,
tam, kjer je konec poti,
konec kozmosa..neba,
strop in na njem najini
telesi visita na nitki
od zlata…sončnega žarka,
sta z njim obsijana,
s svetlobo lune osvetljena
na pol poti okoli sveta.
Ljubezen ne pozna
božjega dela, ne priznava
poseganja vanj,
zato potujeva po svojih tirih gibanja,
se srečujeva, dotikava, ljubiva,
dalje kot nebeški telesi uživava
mir vesolja, tega osončja.
Nočeva razmišljati,
ali je kje konec vesolja,
najine ljubezni,
ali je vse skupaj samo filozofija .

Šum potoka me opaja..

Šum potoka me opaja, v njegovem
objemu se spočijem,
si prazne baterije napolnim,
k njemu, vanj se vračam.
V prostoru njegovem
na bol, na čas pozabim,
pretekli in sedanji, iz njega črpam
neizmerni zaklad, energijo,
ki iz mene izginja, pronica,
kot ribe iz mreže ribiča
od napora…vode izmučenega.
V njem hlad iščem,
mir, da dušo, srce mi vroče,
ranjeno, krvaveče
hladi, misli umiri.
V vodi deroči,
temno zeleni, globoki,
obraz vidim njen smejoči,
popačen, več obrazov, eno telo,
me gledajo, mi govorijo,
ne slišim jih, se v sence
temne zapletajo, jih sonce
ne ujame v globine struge, jih ne doseže.
Z mrakom pridejo
prijateljice noči, sile mračne..meglice,
se na vrhove gora posedajo,
so kot prstan, pajčolan gorovja, v njih se svetijo zvezde
nad dolino potoka,
mi mir, njo mi vračajo, šum hladnega vodotoka.

Šel bi tja...

Počival rad bi
po dnevu napornem,
času, ki ga držim
v sebi,
rad bi, da vse,
kar je bilo med nama,
gre z mano, v svet,
kjer ni noči brez sna,
kjer polja
ne rodijo črn cvet,
kjer nista škrjančka glas..lepota,
podoba črnega vrana.
Šel bi tja,
kjer neurja ne plešejo
svoj smrtni ples,
kjer si grom in strela roke
ne podajata, samo ljubita se, stiskata vmes.
Med gozdove bi se odpravil
in s seboj bi vzel
vse, kar mi ne da miru, kar me teži,
še tebe, ljuba, bi povabil, da skupaj počila bi
v njihovih nedrih,
smrekah mogočnih,
morda tam našel bom svoj notranji
mir, z njim počival…sanjal o poljih cvetočih.

Globoko v meni...

Globoko v meni
je zakoreninjena,
v duši moji
biva podoba tvoja.
Kamor koli grem,
si z mano, te nosim
s seboj, še, ko govorim,
mislim, si v besedah
izrečenih…mislih.
Še v sanjah mi delaš
direndaj in ko greš
iz njih, ostanem sam
s podobo tvojo, jo bistrim.
Iz dna duše, srca
jo kličem v ospredje
dneva…dogodkov noči,
jo dajem,
vendar čas briše sledi, ne dovoli,
da te doživljam
v celoti.

Nikoli si nisva lagala...

Nikoli si nisva lagala,
resnici sva gledala
v zakulisje, v njeno
drobovje sva posegala, iskala jo.
Laž nama je bila
tuja..odvratna,
sovražnica nezaželena,
nepredvidljivo tu pa tam iskana… najdena.
Grobih besed si nisva
metala v obraz, bila
žaljiva drug do drugega,
v nočeh hladnih se s telesi sva pokrivala.
Moči nisva namerno 'šparala',
ko sva se dol dajala, ko sva seksala,
se ljubila, sva bila neizčrpno domiselna,
v jutrih med plahtami, v naravi pod milim
nebom sva bila nepremagljiva.
Nikoli, vsaj namerno si nisva
kazala v vodi meseca,
si češenj obljubljala decembra,
male laži sva si izrekala,
zaradi ljubezni..miru, ker sva se želela,
ljubila sva se.

Čas zaceli rane...

Vse je tako kot takrat,
ko sva skupaj obdelovala
polje, tvoj vrt,
gredico malo,
skoraj tako.

Čas zaceli rane,
meniš in se
nasmehneš, čeprav te
izdaja bolečina, obraz tvoj se
smeje, a iz ust prihaja laž, ki je
kot opravičilo, kot: »Saj veš
jaz bi, pa ne morem, kaj češ,
saj bova, če bo drugače, saj veš.«
V sebi sem držal bolečino,
nisem mogel, hotel ti sporočilo
s solzo pokazati, v duši sem jo
držal, ji branil, da privre
na dan, se po licu mi potoči.

Vse je bilo kot takrat,
ko sem te prvič srečal v gori,
na stezi, med rožami pomladi,
s to razliko, da si sedaj lepša kot prvikrat.

Ves prostor med bori črnimi..

Glas kitare, strun njenih,
z vetrom, z vonjem
po oleandru, šum
morja nama je nosil v toplih nočeh.

Ves prostor med bori črnimi
je bil z željo napolnjen,
s slo po telesu tvojem, ožganem
od sonca, po strastni ljubezni in morski idili.

V vsem si bila
čudovita, v belih
kopalkah, brez njih
kot sanj te noči si bila.
Šampion si bila
v vseh mogočih
načinih ljubljenja,
bila si moj izziv.
Bučanje valov
se je mešalo z najinimi
vzdihi strasti,
z obale glasov,
ki so pojenjali, utihnili,
odšli so z jutrom.
Ostal je prostor med bori črnimi,
pogled na morje, žarki sončnimi,
galeba klic, ime tvoje kličejo, na belo
sled ladje, ki odhaja s teboj, se spuščajo.

Zate bi vse dni...

Zate bi vse dni
se ljubil s teboj,
bi se ljubil sam s seboj,
če toliko ti pomeni,
da se me dotikaš, ko sem v tebi.

Doživljal bi zate,
za oba bi, najine noči v maju
preznojeval, ponovno bi kolo sreče
zavrtel nazaj v čas čustev, zate, za naju.

Še enkrat bi, če
bi želela, nočne ure
prebedel, se s tabo preganjal
po rjuhah belih..travah, podnevi sanjal.

Vse bi, samo da
bi s teboj bil, kot nekoč,
klical bi do neba,
da me povabiš v sebe, obljubim, ljubil te bom celo noč.

Ovijam te v tančico...

Ovijam te v tančico
noči s poljubi strasti,
posuto z zvezdami,
z meseca svetlobo.

Vso te pregrinjam
s plaščem neba,
katerega del sva,
z njim sva močnejša.

Črne oči..lasje
tvoji na blazini
beli počivajo, na meni,
na mojih prsih, ko božam, poljubljam te.

Vso te pokrivam
s telesom svojim,
trebušček tvoj s poljubi
prekrivam, ko moja si v nočeh strasti.

Nenasiten sem
v telesu tvojem,
mi praviš, da sem kanibalček,
ko sem poln znoja..soli, pregnan kot stari maček.

V oči si gledava globoko...

Vsak na oblaku svojem,
na nočni meglici sediva,
stkani iz neštetih minut, sanj,
solz prelitih, objokovanj.

Drug z drugim se pogovarjava,
a se ne vidiva, ne slišiva, obema
je težko, močno si želiva
dotika, kot takrat, ko objeta sva bila.

V oči si gledava globoko,
vidiva v dni, ko drug sva
v drugem vedno poiskala
tisto, kar naju je osrečevalo.

Nenasitna sva bila, jemala
sva…dajala, zate z neba
sem zvezde klatil, lovil
metulje in te noro ljubil.

Umolkneva, brez glasu
ostaneva, besede
obvisijo zataknjene
v rahlem jutranjem vetru,
neizrečene in neizsanjane.
Želiva si objema, se dotikava,
čeprav drug v drugega zreva,
se ne vidiva, vendar čutiva, da se ljubiva,
z oblakov sestopiva.

Ljubezen, praviš,

so čustva zgrešena,

balon poln obljub, zraka,

z malo zaščite, jo vedno iščeš.

Najti je ni težko,

vsak, no, skoraj

vsak ponuja jo,

vendar ni prava, je instant, zmeraj.

Če najdeš ljubezen,

tisto pravo, original,

naravno, obdrži jo, neguj

jo, plemeniti, daj ji življenja pravi naboj.

Zadrži jo, ljubezen,

ne dovoli, da odide

drugam, da se izgubi, da mine,

saj izguba nje, ljubezni,

je sladka bol, ki mine, vendar ne tako kot bolezen,

od nje ostanejo posledice kot po težki bolezni.

Sanjam te, podnevi...

Sanjam te, podnevi
te sanjam, ljubezen moja,
ponoči sem, ljuba moja,
buden, ne spim, ne morem,
bedim, razmišljam in tuhtam,
zaspim, ko se zdani.
Živim zate, danes
živim za oba, jutri
bom še morda živel,
pojutrišnjem tudi,
če živel sem včeraj,
ne vem, saj živim zase danes.
Sam sem brez vsega, brez tebe sem
kot brez telesa, kar me še najbolj boli,
vse mi je, kot da včeraj res
nisem živel, da je s teboj
bil moj drugi jaz vmes,
da on je užil s tabo, netil kres,
pil nektar, ljubezni napoj,
čudovite, pravljične trenutke,
ti poklanjal nežnost v nočeh.
V nočeh zvezdnih,
ko spanec noče
z menoj taroka,
kart igrati, ljuba,
takrat mi hodiš v misli,
ko se zdani, sanjam, takrat prideš mi,
kart ne igrava, drug drugega imava,
igrava živi šah, si ti kraljica
in jaz sem kmet, šahovnica
življenje kot njiva zorana,
jo orjem, poti do tebe
ne najdem, izgubim
igro, tebe, sem kmet, se zbudim,
samo zase še živim.

Na konec hodnika vidim,
dolgega temačnega rova,
svetlika se nekaj, del žarka
sončnega, je svetla točka ali sanjam?

V prahu, v temi,
na tleh leži, se sveti,
obroček, uhan, osamljen,
od nje je, njej podarjen, od nje izgubljen.

Sklanjam se, hropem,
teči ne morem, sopem,
nimam rok, ga pobiram
iz prahu, pozabe, kako boli, ne sanjam.

Nisem je hotel z njim
Priklenjati, ne vezati nase,
stvarnik mi priča je,
da zares sem jo ljubil, odšla je od mene,
ne sanjam, v prahu na koncu neke
poti ni točka svetleča, odvržen uhan je, od nje.

Poljub na usta..

Poljub na usta
tvoja, rdeča in napeta,
sladka, kot jagode
zrele v rosi jutranji obrane,
poživi me, moč mi daje, mi daje poleta.

Dotik bradavičk,
tvojih prsi čvrstih,
v meni zbuja tek
po življenju na plahtah belih,
v nočeh s teboj na plažah, davnih oceanih.

Telo tvoje, tvoja koža
žametna in voljna,
svilena in napeta,
pritiskom popušča mojega telesa,
vonja olj, oleandra, citrone, potu življenja.

Trikotnik magičen, tvoja mucka
med bedri leži, biti svet,
mnogih mojih sanj, poželenj, vlažnost
njena me spravlja
v stanje blaznosti… radosti, mi daje smisla,
v njej, v njeni nebeški tišini sem, živim za oba.

Krik nemi iz prsi globin...

Glavo sem naslonil
na roke, na kolena, sedel
na pragu sem, hišnem,
na pragu odločitve, kako naprej, vedel nisem.

V meni, v vsakem delu
telesa mojega je bil en sam
vprašaj, kako brez nje, kam,
odgovora iz neba ni bilo, ne tu, ne tam.

Krik nemi iz prsi globin
iztrga iz ust se mojih,
kot mrtva strela, ki prihaja iz neba tišin,
grgrajoči, globoko otožen, izmučen od neuslišanj njenih.

Mrak me objame, tišina,
še vedno na pragu in sam,
s svojim notranjim nemirom, kako in kam...
Vedno sem vedel, znal, toda tokrat, ne gre, ne tu, ne tam.

Vso sem te čutil...

Kot vila v belem,
čipkastem, prosojnem
velu si bila, ko prižeta
tesno sva srci čutila in plesala.

Vso sem te čutil,
čutila si me, sem pot
vabečega života občutil,
reko naraščajočo v tebi, povsod.

Vsa si se mi predala,
v ritmu plesa, ko poletela
sva v nebo med zvezde, luna,
žarki, svetloba nežna je bila čustev glasba.

Eno samo poletje sva plesala,
pomlad, pila napoj iz studenca
lažnega upanja,
predajala sva se, da je sanj konec sva slutila.

Veter spominov raznaša
po polju, strnišču bodečem,
vel beli tvoj, smeh tvoj odmeva
po gori, v srce bodejo sledi, spomini na tebe, ženo v belem.