torek, 7. oktober 2008




Reci mi ljuba, da sem kriv

za vse, saj vem, da nisem popoln,

da ne razumem te..

vseh odklonov nekega časa

in da o njih nimam besed..odgovorov;

reci zakaj sedaj tvoj molk, čemu, povej,

kaj nimaš več besed za naju dva,

kje strast je, ljubezen…romantika,

si mar vse tvoje.. najino utopila za večno..vselej;

reci, prav potiho mi šepni na uho,

kot nekoč mi nežno..tiho reci, da nisem kriv,

ker te ljubim in da je že vse to za mano,

da sem zopet spočet v tebi in da spet sem živ;

da na ostankih najinih čustev…pogorišča,

kot ptič feniks bom iz pepela vstal,

in da ponovno v tebi…srcu tvojem bom zrasel

kot nov cvet, nagelj…vrtnica, rosna..rdeča;

zaupaj mi ljuba..draga, je v tebi še kaj moči,

da stopiš z menoj v smeri sonca..vetra,

da poiščeva s skupnimi, notranjimi močmi

kraj, kjer bo moja…tvoja nepopolnost nična.

Ni komentarjev: