bi jezil se nanj, ki je tam zgoraj;
solz, njih sledi, ni moje oko risar,
če jokal bi v sebi, ne nate, jezil bi se nase.
Vse bi dal, naredil, še luno bi
premaknil, soncu pegavost očedil,
skozi lavo šel, predore podzemne,
zate, za srce tvoje, bi še sebe spremenil.
Nosil bi te med plesi viharjev, orkanov,
tvoje duše nemir bi vase vzel, drget
telesa tvojega bi vpijal, zajemal,
v kri svojo bi te potopil, se vate preselil, naselil, v tebi živel.
Ležim in ne vidim nebo nad sabo, ki me pokriva,
tema glavo, podobno konjski, dviguje;
ko čas kot »preša« pritiska v tišini, me udarja,
s tišino napolnjen ob svetlobi svetilke, ob vetru zaspim in sanjam naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar