"Rad bi Ti v zadnji pozdrav besede slovesa izrekel, povedal, vse dal res bi na plan, od sebe, mama, kaj praviš, da ne? Iz grudi mojih, srca globine njegove še bi zavpil, bi, kaj vse sem zamudil, kaj, a da še nimam moči te? To cvetje…besede so zate, v grudih, v duši moji rojene, od "Pohorskih vetrov česane", molčiš, a da niso tebi namenjene? Vse to je namenjeno tebi, mama, takrat, ko bi ti lahko dal, nisem, bil sem nekje »drugje«, bila si sama. Tu sedaj stojim…klečim in v sebi ječim, sedaj vse "zmorem", tebi v slovo mama.''