Metulja širokih....pisanih
kril opazujeva, od cveta do cveta
ga spremljava, kako leta, ga veter poletni odnaša
od naju v smeri gora… po najinih poteh.
Božava ga s pogledi, ljubkujeva,
mu srečo želiva,
da užival bi življenje kot midva,
se ljubil s cvetkami in poletel vse do neba.
Mu družico želiva,
mu je narava ne da,
usoda noče, da se v ljubezni potaplja,
jo uživa kot midva, da jo doživlja.
V daljavo izgine metulj
najinih sanj, strasti..pričakovanj,
da čutiš jih, več metuljčkov v sebi,
mi nežno zašepetaš na uho, ko sem ob tebi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar