Kot srna med praprotjo,

smrečjem, vsa elegantna,

graciozna….poznavalka

lepot, si telo svoje gibala;

bila si vsa v žaru sonca,

sence gozda, trav jeseni,

bila si tako lepa..vabljiva,

nepojmljiva….zapeljiva;

tvoj hod, korak, čudovita

jutra jesenska….steza

z mahom porasla..prekrita,

pustili ste izziv nekega časa;

vse je še kot takrat: steze,

hrib nad potokom, drevesa,

razvalina mlina…….žage,

samo tebe ni, ne najdeš sebe..časa;

v vrhove dreves košatih ujet smeh,

glas tvoj pozabljen..zgubljen, se z vetrom

pogovarja….smeje se z njim,

meglice jeseni..potoka, se vlačijo po stezah..poteh.