Kot popotnika

Dnevi neprijazni, mokro aprilski,
v meni zbujajo otožnost, nostalgijo,
po tvoji bližini, ljubezni strastni,
morda igrani, a v meni zasidrani globoko.

Vračajo me v čas sla, nenasitnega
poželenja, ko noči sva znojila, sanjala,
jih prebedela, mokrih, vročih teles,
vlažnih od strasti, moči dane iz nebes.

S teboj sem odkrival že odkrito,
nič novega bi rekli, pa vendar
sem ponovno prebujal zastrto,
v ozadju vsakdana zgubljeno, vnemar.

Bila sva kot popotnika, raziskovalca,
rudarja, ki kopljeta, smisel biti iščeta,
se pogrezata vase v zraku kot vesoljca,
ki sondirata lepote življenja…srca, ne vesolja.