Ko sem bil še otrok, so vsi, mi glas je govoril, da v življenju lahko, kar si želim, tudi dobim... vse, kar hočem, in sem verjel. Odpravil sem se na življenja pot, da uskladim svoja dejanja z realnostjo in sanjami, ne tod, ne tam nisem uspel, v principih do nje sem izgubljal tla pod nogami. Kot da sem le polovica osebe, s polovico srca in polovico duše, včasih, ko sem dovolj močno sanjal, sem lahko, sem uspel, da obe polovici sem združil. Toda, ko sem z jutrom se prebudil, me oklepal je enak občutek osamljenosti in izgube. Nisem nor, toda še vedno verjamem z vsem bitjem svojim, z vsem srcem zaupam v njeno ljubezen, v njo, morda pa prav zato pozabim jo, to njeno lepoto, tudi v to verjamem. Čeprav nje... v sebi ljubezni do nje ne morem zadušiti, kot tudi ne teme, ne svetlobe, ne ljubezni... ona, tema in svetloba so večni kot romanje v sveto deželo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar