Čutim…imam jo v sebi,
ljubim mojo
lepo deželo,
se v žilah mi pretaka, je v meni.


Čemu potem pišejo..govorijo,
da sem nacionalist,
če 'I feel Slovenia',
sem mar zato nestrpnež..nacist?

Vse druge spoštujem,
občudujem
boj njihov, podpiram
jih v preživetju vsakdanjem.

Živim z njimi
pod soncem
svojim..njihovim,
kot oni mene jih rad imam.

Skrivaš se za nasmehom

Mona Lize, s pogledom

njenim mi sporočaš,

želje plasiraš…govoriš.



Zatekaš se v svet igre,

v njej živiš življenje,

vase me kličeš…vabiš,

da s tabo sem, ko si zaželiš.



Na grame mi ljubezen tehtaš,

podajaš mi jo skozi tančico

noči, prav nalahno..prefinjeno

me mučiš in se tega zavedaš.



Nasmihaš se, ko ti pravim,

da ljubim te…..rad imam,

z nasmehom me zavračaš

in z nasmehom one odideš.

Danes mučen sem
toliko…kolikor to sam želim
in hočem, kolikor sebi…njim
dovolim, saj vendar zase odločam.

Dnevu mučenikov,
njim se priklanjam,
na njih se spominjam,
na štirideset in vseh pobitih svetnikov.

Žal mi je za njih,
zverinsko umorjenih…pobitih,
v rovih pozabljenih
zatajenih…zamolčanih.

Takrat so bili mučeni,
tudi oni si niso želeli,
jih nihče ni vprašal,
saj tisti čas se je še Bog od njih obračal.

Spomin nate

me veže

na čas

brezbrižni,

toplih tvojih dlani,

nežnega božanja po laseh;



podoba tvoja

je vedno v meni globoka,

neizbrisna, nepozabljena,

usidrana je vame,

vero…moč za naprej mi daje;



vedno prihajam k tebi

v času dneva mater..vigredi,

poklanjam ti rože,

v dar ti jih dajem pomladne;



ko globoko sklonjen

z mislijo iščem

obraz tvoj, poslušam

šepet vetra, s tabo se pogovarjam.

Norice in zvončki pravi
so med prvimi cvetovi pomladi,
so lepotci narave... njeni prvaki,
šampioni, oznanjevalci vigredi.

Trobentice sončku podobne,
pogledujejo iz trave… kukajo,
pomlad kličejo…..... jo prebujajo,
izpod snega vetru kličejo..pojejo.

Mačice na vejicah snežnih,
otroci vrbe… puhasti malčki,
kot belo sivi majhni škratki,
radovedne so v rjavih plaščkih.

Vijolice travniške lepotičke,

duh njihov vznemirja..omamlja,
so nepogrešljive spremljevalke

prebujanja pomladnega dvora.

Vedno se spomnim burje..Primorske
tisti 'bot'…krat, ko čez Pohorje zaorje
veter, vihar….neurje,
takrat srca se spomnim 'čeče'..deklice
Kambreške, terana, ko sonce name posije;

Primorsko..Štajersko imam v duši....
Sočo bistro vodo čutim v sebi,
ko se priklanjam Šumu….Bistrici
kot, da se vode njene pretakajo v meni;

ljudi…sinov Gregorčiča,
duš…src primorskih
slišim, ko berem Vodovnika
pesnika Pohorja, takrat se spomnim vseh;

bili smo z njimi,
še z drugimi skupaj, ko nas je mati
domovina klicala, da smo njeni,
da nas potrebuje smo takrat vedeli, žal ne vsi…..

Vedno, kadar sem med nebom in zemljo,
iščem zadovoljstvo,
potrebo po nežnosti,
razumevanje ljubezni,
takrat jo skoraj vedno najdem,saj kot kokon je v tebi;

globoko v tebi je skrita, v tvoji
notranjosti,
ždi in čaka name, princa,
da jo premami..zbudi, predrami;

jo izvleče iz tebe,
tvoje nebeške tišine,
da z njo, z njim..menoj vred zaživiš v cvetu
ljubezni, kot nagelj rdeč v maju;

da krila razpreš
in poletiš v višine,
neba sinjega modrine,
kot metulj cekinček po nektar ljubezni, ponj se vrneš,

morda preveč je vse to zate,
za tvoje srce,
saj vsak en delček telesa tvojega…tebe,
si svoji, želi si le zase;

Hej, tebi kličem,

prijatelj stari,

sključenemu,

zagrenjenemu!



A beliče šteješ,

mačka pustnega preganjaš,

si rane, j…., odprte ližeš,

toploto..njenega srca iščeš?



Vem, sebi se smiliš,

ker nje ni med njimi,

med množico z maskami,

še ti jo snemi, zakaj se skrivaš?



Cepec prevrtljivi,

ti to meni, kaj ne sebi

kličeš, sebe tolažiš?

Ne jaz, ti masko snemi, če jo hočeš!

Čakal sem en sam trenutek,

cel vek,

nate sem čakal, da ti povem, kar čutim,

kar na srcu leži mi,

na dnu duše nosim;



vendar je čas..odšla si v več smeri,

za njim..za tabo kot v meglo sem stekel,

da te ujamem v cel dolgi vek..ero, a vse zaman,

ker vse, kar sem v sebi nosil,

ti ne bom nikoli izdal..rekel;



čeprav se trudim,

trpim in mučim

sebe in vse okoli sebe, njega…časa ne najdem,

da v naročju tvojem

še enkrat si srce spočijem.

Nikoli ti doslej nisem
napisala pisma,
še manj poslala SMS
in ti v njem svoje želje, ljubezen izpovedala;

tega preprosto ne zmorem,
ne vem, ne znam in nočem,
v živo si te želim,
v oči tvoje, srce zazreti, moj Valentin;

čeprav samo za trenutek,
le en bežen, čas kratek,
bi rada s teboj šla v duše..srca
ljudska, se vselila v njih…ostala;

pregnati bi ti pomagala,
zatreti sovraštva..nasilja,
da skupaj bi ljudi osrečevala,
sem vedno sanjala, vendar nikoli izrekla.


ps: večno tvoja Valentina

Vrni se iz daljnega morja,

oceana Indijskega v pristan,

zalive modrega Jadrana,

v gozdove širnega..zelenega Pohorja;



slišiš šum domačega valovja,

morja……Piranskega zaliva,

vidiš odsev jezera Blejskega,

bisera Gorenjske, Al eksandra, ti popotnica;



nebo nad tabo tam je manj

modro, drugače sveti sonce

in zvezde so žalostne bolj

kot naše, ki žarijo, kar bolj po domače;



pridi v svet svoj iz sveta

morij..širnih prostranstev,

prijaznih tujcev in vsega

za oko, ne srce, lepega, vrni se k sebi domov.

Povsod te iščem....

Pogrešam, vem, pogrešaš me moja mala,
in vse, kar je bilo najinega, v meni
izginja, se izgublja…bledi,
zamegljuje se, ni vonja več po tebi,
v mislih ne uzrem…čutim več tvojega…najinega telesa;

čeprav povsod te iščem,
še v sanje mi hodiš, v njih te kličem,
kričim ime tvoje,
v eter zastonj pošiljam pozdrave,
a z vetrom od gora prejemam o tebi le prazne odmeve;

v gozdu…snegu sledim,
kot volk sem samotar,
sledi tvoje iščem, a vse zaman,
jih čas je, sonce stopilo v topel januar…ves februar,
mi topla pomlad jih ne vrne,
nihče več mi ne povrne tebe, tvoje lepote…miline;

in tako kot zmeraj, ostal bom zopet sam s seboj,
v smer sončnih žarkov bom odšel,
tudi ti boš vedno takrat z menoj,
v meni boš, ko bom po jasah..grapah hitel,
da vzameš me, ko si me boš zaželela, ne takrat, ko bi jaz to hotel.

Bil sem v prostoru
med nebom in zemljo,
kot mavrica razpet na nebeškem svodu,
iskal sem sebe..njo, svetlobo oddaljeno;

v smeri sončnih žarkov,
lune….vetra sem hitel,
zgodbo slovesa z njimi plesal,
med oblaki…meglicami obstal;

vi, ki ostajate, vsem vam adijo,
mejte se, morda nekje se srečamo,
lepo mi bo, če se takrat spoznamo,
tudi vam je bilo s trnjem, ne z rož'cami postlano.

Čutim te v ledu,

v ledeni pravljici

glas tvoj odmeva,

v meni se izgublja;

me k sebi vabiš,

iz modrin kličeš..

ledenih kristalov,

iz desetine obrazov;

v narave glasovih,

gora odmevih,

slišim smeh tvoj…

v vodi, tvojih očeh;

povsod si, kamor

pogled zaide mi,

skozi začaran januar

v vsej zimski zgodbi.

V dno duše čutim

tvojo samoto, vem,

da ti solze polzijo,

tudi moje oko je rosno;

noči ne spiš, svetle

zimske, samote polne

kričeče teme..more,

vem, to mori tudi mene;

na tvojem oknu se igrajo

spake ledene igre, rože

so temne..brezbarvne,

vem, kako je, ko silijo vate;

s poljubi..srcem jih brišeš,

ne dajo se, ostajajo ledene

prikazni zlovešče….neme,

obuditi lik moj v njih hočeš;

stekla hladnega ne moreš,

nimaš sama moči otopliti,

srca trdega..zaledenelega

prebuditi sama ne uspeš;

ljubezen moja pozabljena,

v celoti in ne samo v duši,

te sprejemam takšno kot si,

saj samota tvoja je tudi moja.

V belini snežni si tiho tekla,
kot mrtva da si, le tam spodaj
v temni globini, tvoji notranjosti
si bila še živa…počasi ugašajoča;

občudoval..božal sem te s pogledi,
vso odeto…okovano v led…..sneg,
z mislijo, žarki sonca sem bil v tebi,
bil sem tvoja struga ledena, tvoj breg;

ob tebi sem hodil dolge ure zimske,
poslušal..čutil tvoje notranje bobnenje,
spremljal sem plazeče bele preproge
preko slapov, s pogledi božal sveče ledene;

težko mi je, ko nisem s teboj, pri tebi,
da sama si vem in žal mi je, da te ni,
želim si te, saj si v mojih žilah, v srcu
mojem cvetiš kot roža rdeča v maju.

Gorel v hrepenenju sem po tebi,
bil na trnih….upih pričakovanja,
neskončno dolgo, kot da sanjam,
da prideš vame z mrakom, ko se znoči;

čemu mi krila, ko ne čutim vetra
na licih, tvojega daha ujetega v laseh,
vonja po tebi v strastnih trenutkih časa,
čemu vse, če me ni v srcu..očeh tvojih;

vsak moj prihod odloži…pusti sledi
v snegu, polepša snežno pravljico, meni,
moji duši poglobi upanje vate..tvoje srce,
vedi, sledi pod tvojim oknom nocoj so moje;

v dolgih večerih..nočeh ljubljenja s teboj,
šepetanja, božanja najinih duš..srca,
mi je vedno tako, da znova in znova
hrepenim, gorim, želim si te, si z menoj;