Velikokrat, ko se po gorski poti,
zarasli..ozki,
prebijam skozi
grmovje, trn trdovraten proti
hiši, rojstni, domači,
zapuščeni, se mi mama, njena senca
prikaže, vidim…slišim jo, mi prihaja naproti;
postavo njeno
v črnem, sključeno, vidim med drevjem,
ni ona,
so samo sence samote
v kraljestvu orla, od boga pozabljene;
otroci smo odšli, vsak zase smo odšli, postali smo svoji,
da ji ne bo hudo, je rekla s solzami
takrat, ko smo odhajali,
da je ne pozabimo, pisali ji bomo, smo obljubili,
ob slovesih se vedno mudi,
s cmokom v grlu smo ji še pomahali,
vedeli smo, da nas ne bo več nazaj in da bo ostala sama;
takrat, ko
me slučajno pot vodi mimo,
takrat, ko jo pogrešam…čutim notranjo
potrebo, jo obiščem,
takrat se k njej odpravim ,
do hiše njene, k spominom
na mladost,
na njo, ki počiva nad cerkvico vaško,
njej nosim rože in takrat v srcu, tako kot ona, ko nas je čakala, čutim praznino…osamljenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar