Samo misliti, da imaš nekoga
rad, da ga ljubiš, je premalo.
Je toliko kot nič ali pa vsaj enako,
če že ne strel v prazno, misel zgrešena;
ljubiš takrat, ko z ljubljeno,
v mislih na njo, hodiš, z njo spiš,
jo sanjaš,
z njo enake misli deliš… dihaš
isti zrak, uživaš, po potrebi trpiš z njo;
če ona joče, jočeš z njo,
vse, kar ona reče…naredi, ti je lepo,
vsemu se smeješ, čeravno
ni vedno tako "cool"…lepo in ti je zoprno;
z njo, ki jo imaš rad.. ljubiš,
bereš drugim misli, jih poslušaš,
kako se obnašajo, vidiš,
predvsem pa ne vidiš sebe,
tega, da se že ponavljaš;
verjetno nikoli ne ugotoviš
ali pa vsaj ne pravi čas,
da kot knjiga prebrana postajaš,
nezanimiv, neatraktiven samec,
ki bi v roki držal še samo
TV daljinec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar