a je nisem videl,
pogled moj v prazno
zre, sem klical jo, nje nisem slišal.
Glas moj v prazno
pada, kot ptič s perutmi
zlomljenimi v globel, v brezno,
ni ona, odmev izmučen, sam se vrača, doni.
Sence večerne in dolge
se plazijo iz grabe,
grmovja, z gore,
ni ona, le one so, sence preteklosti, samote.
Vonj zraka pomladnega
ujel sem, okušal, užival ga,
kot njo nekoč, sedaj jo veter… spomin,
iz sledi v travah rosnih…suhih, podi do neba višin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar