Po mavrici hodiva,
v nebo, med zvezde
drobne, med angele
nebeške, med njih zaplešiva.
Zaplešiva v prostor ptic,
v modro neba dvorano,
meglic, oblačkov polno,
med trop jancev, majhnih ovčic.
Sonce bo grelo telesa
najina, gola, veter božal,
poljubljal, se z nama
igral, grom bo kot boben pel pesem tolkal.
Lunica svetla, nebeška,
večbarvna svetloba, angelska,
dajala čarobnost bo plesu,
ko bova jemala se tam med meglicami, v najinem lesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar