čez polja orana,
v zraku cvetja
vonj, oh lepota pomladna.
Nisem sam nikoli,
vedno je ona z mano, sem sam?
Hodim jaz, ona »se nosi«,
njo nosim v duši v srcu, je tam, je notri!
Povsod je z menoj, v meni;
Ko zjutraj odprem oči,
čez dan, ko okrog tavam,
zvečer, ko grem spat, še takrat jo sanjam.
Globoko v meni, notri v moji glavi,
tam ima svoj »dom«,
v mojem srcu domuje, tam živi.
Sedim na robu kavča, »zaprepaden« se vprašam:
a sem jaz v njej, a v njej živim, kaj tudi jaz v njej stanujem?
Čakajoč odgovor sem se obračal na vse štiri strani neba.
A čakam zaman?, kaj pa jaz vem…….
Zate diamant.........
Ni komentarjev:
Objavite komentar