oškropljen z zrelostjo časa, roso ledeno,
z barvami maestra…narave
posipan, obsijan s soncem,
se pozibava..drhti na veji;
se žarkom…sapi jesenski izmika…..boji
se zase, hoče zaščito…senco
drevesa..matere, a je ne dobi,
mu je ne nudi, več ne more,
je sama kot suha..brez življenja;
božajoče ga nežno odvrže podse,
v sebi…vejevju zaječi, kot da govori,
vznožje ob sebi ga spusti..odloži;
»Vsi vi okoli mene na tleh ste moji,
iz mene, matere…drevesa, bratje
ste iz mojih žil..vej, sester ne iščite,
njih ni tukaj, so drugje,
v drugi zgodbi..obliki,
enakih barv jesenskih kot vi,
z rahlimi odtenki,
so dar narave..stvarnika kot jaz..vi,
brez njih ni sveta, vsi skupaj ste njegov mozaik, v njem…neke zgodbe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar