Glavo sem naslonil
na roke, na kolena, sedel
na pragu sem, hišnem,
na pragu odločitve, kako naprej, vedel nisem.
V meni, v vsakem delu
telesa mojega je bil en sam
vprašaj, kako brez nje, kam,
odgovora iz neba ni bilo, ne tu, ne tam.
Krik nemi iz prsi globin
iztrga iz ust se mojih,
kot mrtva strela, ki prihaja iz neba tišin,
grgrajoči, globoko otožen, izmučen od neuslišanj njenih.
Mrak me objame, tišina,
še vedno na pragu in sam,
s svojim notranjim nemirom, kako in kam...
Vedno sem vedel, znal, toda tokrat, ne gre, ne tu, ne tam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar