Glavica majhna, lepa, črna,
očke rjave, nabirajo bazenčke;
se bradica trese deklice male,
z glasom milim prosi, da para srce.
Za bundico, ne igračko, dekletce
prosi, da telesce bi ji grela, njeno srčece.
Ne, da nista hotela, bilo ni, da kupila
bi, oče, mama, kar je deklica želela.
Žalostna, da solze same so polzele
po ličkih rdečih, še kamnu bi se zasmilila;
on ve, kaj je hlad in kako je, če stiska zima,
deklica mala je upala, saj upanje zadnje umre.
Iz dekletca je zrasel prekrasen deklič,
velikokrat se dni mladih spominja, bundice njene,
takratne želje, potrebe neuslišane in vsakič,
ko spomni se, se spomni očeta svojega in matere.
Ni komentarjev:
Objavite komentar