Že sama pomisel..

Že sama pomisel..spomin

na ogledalo staro, kamin

v sobi najinih zimskih noči

mi po tebi hrepenenje zbudi;

raste v meni želja, upanje tli,

da plahta bela še bo z nama

plesala divji ples vugi..vugi,

pokrivala..odkrivala telesa najina;

v ogledalu vidim ogenj kamina,

plameni..iskre se igrajo z nama,

vstajajo…poklekajo, ponovno

kot celota z nama se dvigajo..spuščajo;

vulkan, erupcijo sile čutim v tebi,

izlitje magme, vidim..podoživljam

čas nenasitnega razdajanja..pohotnosti,

ves sem v njem, sam na beli plahti ga sanjam,

ne krivim ogledala..kamina..tebe,

sebe obsojam za vse, kar bilo je

med nama, da vsega ne zabrišem,

enostavno ne gre, vse nas v ogledalu vidim.