Po mavrici hodiva, v nebo, med zvezde drobne, med angele nebeške, med njih zaplešiva. Zaplešiva v prostor ptic, v modro neba dvorano, meglic, oblačkov polno, med trop jarcev, majhnih ovčic. Sonce bo grelo telesa najina, gola, veter božal, poljubljal, se z nama igral, grom bo kot boben pel pesem tolkal. Lunica svetla, nebeška, večbarvna svetloba, angelska, dajala čarobnost bo plesu, ko bova jemala se tam med meglicami, v najinem lesu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar