torek, 18. november 2008


Pomladne meglice se dvigale so, iz njiv sveže oranih,
beli so
češnje cvetovi v soncu pomladnem blesteli,
svoja so nastavljali li
čka, toploti življenja iz neba podarjeni,
v jutru ranem,
žarki so sonca, skozi veje dreves, mavrično
igrali, vigredi ples, ustvarjali
čudovite prizore, skozi gozd, tod so hoteli.

K potoku se strmo je spuš
čala pot, k mojem potoku v objem,
to plavajo
čo stezo polno kristalnih brzic, slapov šumečih,
kot biseri iskre
či se v zrak so podili, milijoni kapljic dišečih,
naprej k son
čni svetlobi, skakljali, po strugi deroči se vili,
v slogu gorskih škratov in vil, poredno v dolino se zlili.

V senci mogo
čnih dreves, v mivki,
se sled dvoje objetih, med kamni je vila,
sedel ob njej sem
čuteče in ona k meni privila se je molčeče
"Studen
čica moja" sem ji zašepetal, "ti vir mojih srčnih si bolečin,

roke si nisem poškropil, ko pil vodo iz tvojih ne
žnih sem globin,
Studen
čica moja, ti vir moje srčne si bolečine,
kle
če sem pil, bil v tebi, a se nisem napil, še manj potešil,
v tvojih nedrjih po
čival, bil sem v prostoru nebeške tišine".

1 komentar:

Unknown pravi ...

Zelo lepo! Nimam besed s katerimi bi lahko poveda, kar mislim.
Lp, N.A.