Večer zimski, zunaj, pusto.. megla,
te čutim povsod…… si tam nekje,
živiš v oklepu zidov, z njimi, sama,
s teboj sem, neviden, čeprav drugje.

Sem sam s seboj, praznina v grudih,
bol, mi onemogla duša vre, ob mislih
nate, noči so dolge, grozno… mučne,
zatekam se v up….. obup….. v sanje.

Rad rekel bi, da je to drugi, nisem jaz,
moj nekdo drugi, ki ždi…. spi v meni,
ki hoče ven, v svet tvoj… plan, k tebi,
zate z glavo, z poljubi, ustavil bi plaz.

Vse bi, da te zadržim zase, naredil,
obljubim, še morje.. ocean, zajezil,
sol iz njega, pesek, školjke.. scedil,
soncu, da belo ti kožo, ožge, branil.

Sem samo nemi, lepot opazovalec,
tvojih čarov…. oblin podarjenih ti,
od narave… Boga….. stvarnika, si
v meni čas življenja, lepot kazalec.


Prišel nasproti sem, srcu svojemu,
srcu, otožnemu, ognjevitemu:
» kaj želiš?«, vpraša me,
» mir, ljubezen, usmiljenje,
milost in prijateljstvo, vse
to hočem!« sem odgovoril.