Nežni zvoki strun, stare kitare,
so padali v vodo tekočo, šumečo,
se odbijali od njene gladine,
se vračali, polzeli v njo, nazaj vame, v mojo kitaro.

Z občutkom sem jo, z levo roko
sem jo držal za ozek, topel vrat, z desno
sem božal jo, ji brenkal na žice,
napete preko njene vabeče vdolbine, pohotne luknjice.

Z prsti sem tipal, prebiral, eno
za drugo, da so se vlažno,
na dotik čutno vabljivo odzvale,
strune rahlo zategnjene, so bile milo vpijajoče, voljne.

Stiskal sem k sebi lepoto, telo
zaobljeno, z desno roko sem jo,
da je stokala, iz nje izvabljal glasove
sem, da je zaječala in jaz njo, ko zaužil sem slo, strun zvoke.