Ležal na zemlji sem, na tleh, v majhnih, nevidnih delčkih prahu, sam sem se, me čas je odložil v pozabo, v ne-življenje. Pozabljen, zavržen od nje, vseh, še od sebe, s seboj boril se, trudil, da hodil bi, ne samo v nočeh po dveh nogah, omagal, padal na kolena, se izgubil. Svežina, gibanje rahlega zraka, me dvignila s tal je, s poda, žarek sonca, ona, skozi lino teme sonca sporočilo. Sem v njem, sem del prašnega žarka sončnega, »Bog prosim te, ne zatemni, ne ugasni sonca, ponovno bo prah tla prekril in jaz bom z njim do konca!«